Ena izmed … and that is really it Ena izmed domačih maloprodajnih trgovin je bila takrat še posebej polna. Precej časa sem se sprehajal po prodajalni in si ogledoval police. Nič posebnega nisem iskal. Bil je eden tistih tipičnih sprehodov po trgovini, ko nekaj iščeš, pa sploh ne veš kaj. Odločil sem se za preverjeno naložbo. Kupil sem testenine. Čakajoč v vrsti sem se zagledal v polico s sladkarijami. Niso me ganile. Ženska pred mano kar ni nehala zlagati stvari na tekoči trak. Trenutki so se zdeli večnost. Veliko sem razmišljal, no vsaj občutek sem imel tak … Euro osemnajst … in že sem bil na poti domov.

Ponovno nisem prečkal ceste na prehodu. Malenkostno dejanje sredi belega dne, ki v meni vedno sproži trohico zaskrbljenosti. Nekega dne me bodo dobili, mogoče. Preostala pot do doma je postala tako tipična, da se je največkrat sploh ne zavedam. Predramim se šele pred vhodom v blok, ko moram odkleniti prva izmed dvojih vrat. Še prav dobro mi je ostal v spominu ta »blokovski« vonj, ko sem prvič vstopil v to poslopje. Takrat se mi je zdel drugačen in nenavaden, danes … danes ga čutijo le tisti, ki prihajajo in odhajajo. Končno sem le prispel do doma. Nikogar ni bilo. Pašta s tuno bo, sem se odločil. Priznam, ni se mi dalo kuhati. Televizije nisem prižgal. Privoščil sem si trenutek miru in tišine. Kmalu me je minilo. Prisedel sem za računalnik. Potovanje po internetu je bilo popolnoma tipično in vsakodnevno. Na mailu me je čakalo presenečenje. Všeč mi je bilo. Od takrat je minilo že kar nekaj mesecev. Vmes se je zgodilo mnogo stvari. Malo velikih in veliko malih, pa tudi nekaj ogromnih. Presenečenje, ki me je tisti dan čakalo na mailu, je postalo resničnost. Črke in besede smo spremenili v dejanja, dejanja združili v celoto. Ime ji je fANfARA.