Ana: Kaj lahko še naredim?
Tanja: Lahko namesto mene napišeš blog.
Ana: Ja ampak samo, če je lahko v tvojem imenu.
Tanja: Komot.
Ana: Pa sej ga ni težko napisat. Dej napiši kako je delat na Fanfari. Da čeprav nisi na protokolu, skoz špegaš na prijave in vse na pamet veš.
Tanja: A dam notri tudi, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko?

Ana: Hehe. Kaj pa je?
Tanja: Urejam tekste na spletni strani in ker pojma nimam, se mi vse vsakič podre.
Ana: Samo, da ne boš kaj zbrisala.
Tanja: Hmm …
Ana: Tanja?
Tanja: Ma sej je že nazaj. Približno.
Ana: A pišeš blog?
Tanja: Mhm.
Ana: Sumljiva si.
Tanja: A dej?!
Ana: Zakaj se vsako leto pred Fanfaro midve sredi noči pogovarjava in delava?
Tanja: Ker so zrastli zvončki?
Ana: Kaj?
Tanja: Neumno vprašanje, neumen odgovor.
Ana: Se jutr vidimo?
Tanja: Vidimo, slišimo, beremo, …

In tako dalje vse noči do fANfARE … po treh sestankih z različnimi ekipami, reševanju ene 120 težav in vsega ostalega veselja, ki ga prinaša organizacija fANfARE.