Poznam nešteto različnih osebkov, karakterjev, osebnosti,..ljudi. Vsak zase drugačen, v popolnosti svojih prednosti in napak. Človek kot posoda brez dna, sposobna novih in zanimivih presenečenj. Preprosto lahko rečem, da imam rada ljudi, rada sem v družbi in cenim trenutke, ko začutim energijo sogovornika. To se ne dogaja vedno. Pa ne govorim zgolj o prijateljih ampak o odnosu znancev, kolegov, sošolcev, poslovnih partnerjev… Z vzpostavitvijo kontakta, lahko verbalnega ali ne, zavibrira nevidna napeljava med dvema posameznika. In, ne, ne govorim o iskricah zaljubljenosti, ampak o nevidni privlačnosti, ki jo sproducirata pogled v oči, stik roke, ali pa zgolj nasmešek. Tako pozitivno kot negativno.

In prav prvi…pogled, stisk, nasmešek je lahko bistven. Ljudje, ki me poznajo bodo rekli, da dobro precenim ljudi, začutim njihovo energijo in ja, morda je to intuicija, ampak malokrat se zmotim. Ne poznam formule kako in zakaj. Je zgolj trenutek, ki govori sam zase. Zgodi se, da se prenaglim in me občutki zavedejo, vendar (zaenkrat) redko.

In v marketinškem svetu je občutek za tvorjenje odnosov le pogoj. Prehod na naslednjo stopnjo bi bil smisel za komunikacijo. Pa bom to temo pustila za naslednjič, ko vas spet povabim, da pridete med nas, se naučite ali utrdite znanje odnosov in spoznate izjemne pozameznike, tiste ta prave z močnim srcem in seveda karakterjem. Takšni smo in zato zanimivi. Z gospodično Fanfaro na čelu pa še bolj. Ona nas aprila naredi še boljše in od nas zahteva, da pokažemo »who we are?«.

Slika spodaj ponazarja realnost odnosov, tako pač je in zakaj bi se slepili.