Avtor: Stella Korošec

Vaaauuu, kako neverjetno hitro čas beži, še posebej, ko se imaš tako zelo noro dobro. Zadnji trije meseci, ki so bili obarvani s pripravami na fANfARO so minili s svetlobno hitrostjo. Občutek imam, kot da smo se šele prejšnji teden z vodjami ekip dobili na prvem sestanku, kjer se je vse zdelo še tako zelo daleč in v oblakih. Seveda pa bolj kot se bliža dan D, manj imamo časa, večja je panika, vsak dan več mailov v inboxu in manj spanja ponoči.

Glede na to, da je moja vloga pri nastajanju fANfARE predvsem pripraviti najboljši afterparty, sem se v zadnjem mesecu z dušo in telesom posvetila predvsem preverjanju »scene« v vseh ljubljanskih klubih Mogoče se stvar sprva sliši zabavna, ampak vam moram povedati, da se človek kar malo utrudi. Še posebej, če je zraven treba odpisati še kakšen kolokvij na faksu in oddati nekaj seminarskih nalog. Tako najprej od ponedeljka do četrtka ne spim, ker se obremenjujem s tem kako bom napisala 25 strani o temi, ki me sploh ne zanima ali pa kako bom junija naredila vse izpite, da bom lahko septembra ležala na kakšni oddaljeni plaži… potem pa prideta petek in sobota, in spet ne moram spati, ker je treba it pozdravit vse prijatelje, ki praznujejo rojstne dneve in vse ljudi katere nisem videla že nekaj mesecev. Kratka pijača v petek zvečer se tako spremeni v žuranje do sedme ure zjutraj, ki ga je potrebno v soboto zvečer spet nadaljevati do nedelje, do osmih zjutraj. Dnevi se prespijo, roki za oddaje pa so vedno bližje.

Prejšnji vikend je bil v znamenju zaključne zabave na SOFu. Atmosfera je bila odlična, polno znanih obrazov in ŠSDMSjevcev pripravljenih na noro zabavo. Primož je najprej znorel, ker je moral pol ure čakati v vrsti za pijačo, potem pa se raje nehal jeziti in si našel soplesalko ter jo odvrtel kdo ve kam Brina je delovala rahlo izčrpano po napornem tednu na SOFu, ampak nasmešek na njenem obrazu nam je dal vedeti, da je zadovoljna in ponosna na svoje uspehe. Tanja je na plesišču divje migala z boki, izven njega pa preganjala čedne fante Igor nam je pokazal vse kreativne gibe, ki jih obvlada. Najprej mu je pri tem pomagal tudi Matic, potem pa se je raje usmeril v zapeljevanje deklet Ana in Laura sta po moje prejšnje večere malo goljufali, ker sta imeli toliko energije, da se jih sploh ni dalo ustaviti na plesišču. Prav tako se je iz enega konca dvorane na drugega neustavljivo vrtela tudi Špela v svoji rdeči pikčasti oblekici. Mak pravi, da se ne spomni, da bi se kaj slikali, kljub temu da sem imela ves čas fotoaparat v roki. Tam sta bila tudi Tomi in Aljoša ter naše PR punce – looking beautiful as always. Mislim, da nisem nikogar izpustila, v nasprotnem primeru se poslužujem istega izgovora kot Mak Z eno besedo, bilo je NORO!

V soboto je sledil nov žur v Ljubljani in potem še v torek, pa še naslednji petek in ne boste verjeli tudi v soboto. In ja, preživela sem vse to. Sicer komaj, ampak sem. Vse to, samo za dobro fANfARE. Nekdo se pač mora žrtvovati, da lahko kot celotna ekipa izpademo popolni
Komaj čakam jutri!!!! Se vidimo!
p.s.: V soboto me čaka še en žur Zdaj mi pa samo ne reči, da nimate energije za afterparty fANfARE!!!

Avtor: Eva Pečovnik

Že v srednji šoli so nam starejši velikokrat zatrjevali, da so študentska leta najlepša leta. Najbolj brezskrbna, najbolj uživaška, takrat imaš tudi največ denarja, prostega časa, prijateljev … Takrat nisi več otrok, pa tudi povsem odrasti ti še ni potrebno. Nikoli nisem razumela, ali to govorijo samo zato, da bi nas privabili na fakultete, da se mi, mladi nadobudneži, ne bi prehitro vdali, ali pa je morda v tej oguljeni frazi vendarle nekaj resnice.

Sama v tem trenutku preživljam »najlepša leta« in moram priznati, da večina tega, s čimer so nas starši in učitelji v preteklosti spodbujali k študiju, drži. To je čas, ko se vsaj deloma postaviš na svoj noge, ko te nihče več ne kaznuje, če ne poslušaš predavanj, ko greš kdaj tudi sam v trgovino in ugotoviš, zakaj se mama pritožuje nad visokimi cenami. To je čas odraščanja, spoznavanja novega, zabavanja in tkanja nepozabnih vezi.

Moja študijska leta se počasi bližajo h koncu, jaz pa se nenehno sprašujem, kaj bom potem. Občutek, da nikakor še nisem pripravljena na resno službo, na 8- ali večurni delovnik, na plačevanje visoke najemnine za stanovanje, me spravlja v obup. Ali sploh kdaj bom? Zdi se, da sem šele zdaj, ko je študija skoraj konec, začela ceniti znanje, ki nam ga fakulteta ponuja. In to zastonj! Dejstvo je, da je konkurenca dandanes velika. Ljudje se večinoma ne zadovoljimo več z malim. Študentje moramo imeti neke nadpovprečne lastnosti, nekaj, s čimer se lahko pohvalimo in rečemo: Ja, v tem sem pa res dober! Od študentov se vedno bolj pričakuje, da so samoiniciativni, razgledani, ambiciozni, da imajo določene praktične izkušnje iz smeri, ki jo študirajo, pa da so urejeni in podobno. Biti študent, ali bolje rečeno, biti »pravi študent« je zato po eni strani tudi naporno – ni lahko študirati, delati, se dodatno izobraževati, pa še uživati in žurati obenem. Vse skupaj pač ne gre, zato se pogosto zgodi, da moramo pač eno stran zapostaviti – ali več žuraš pa manj delaš, ali obiskuješ predavanja in delaš pa manj žuraš itd. Se pa zaradi vsega tega pogosto sprašujem, če sem sploh na pravi poti, če sem sploh izkoristila vse ponujene priložnosti in potegnila iz tega časa, ki je prehitro! mineva, kar sem lahko in kar sem hotela.

In na koncu, ko pomislim, se zavem – saj to je tisto, o čemer so nam starši govorili. To je tisti čar študentskega življenja. Da ni nikoli nič vnaprej predvideno. Da živiš iz dneva v dan, da lahko živiš dokaj brezskrbno in da je to obdobje, ko je takih trenutkov največ, a kljub temu premalo. Biti študent je dandanes res manj cenjeno, kot je bilo pred leti, saj veliko več pomeni, kako se v življenju znajdeš, a kljub temu ti dejstvo, da si bil »pravi študent« odpira nove poti. Da ti zavest, da si samostojen, odrasel človek, ki zna poskrbeti zase. Da ti zavest, da si nekaj doživel. In čeprav se veliko študentov sprašuje, kaj bodo, ko bo konec tega brezskrbnega obdobja, verjamem, da se je večina od nas skozi vsa ta leta izoblikovala v prav posebne ljudi, v ljudi z bogatimi izkušnjami. Zame je med drugim taka bogata izkušnja tudi fANfARA – daje mi zavest, da se bom veliko naučila, da bom spoznala veliko dobrih ljudi in nenazadnje, da bom tudi nekaj doživela.