Avtor: Maja Podboršek

Kar 1900 let mineva od gladiatorskih iger, kjer so se med sabo spopadali takratni ujetniki. Morda lahko povežem dejstvo, da je leta 109 po Kr. potekala ena največjih bitk vseh časov, kjer je Trajan po spopadu ukazal dati prostost vsem bojevnikom. Če svoj time machine naravnam na sedanjost pa me pripelje v leto 2009, leto fANfARe, kjer nam bo po končanem dnevu prostost dal naš Primož:) oz. v mojem primeru kar naša šefica protokola - the one and only mrs. Tanja Š. :)). Kar 1900 let po tem, se zgodovina ponovi, sicer ne dobesedno, vendar tudi mi pričakujemo na nek način bitko vzdržljivosti, bitko živcev, organizacije, lovljenje minut, sekund in dnevne svetlobe…moramo preprosto zdržati vsak pritisk, vsako vloženo kapljico znoja, vsako krokodiljo solzo, ki je bila prikrito potočena… Vendar to odtehta vsak nasmeh na obrazu, vsak povečan utrip srca, vsaka aritmija duše ob glasnem aplavzu in nenazadnje vsaka majhna, drobna želja, da smo oz. bomo uresničili pričakovanja naših poslušateljev in predavateljev.

Na nek način bomo na fANfARin dan podobni Rimljanom, ki so se v cesarski dobi zbujali ob zori, če ne že ob prvem svitu. 8. aprila bo nedvomno tudi Fanfara dodala vrstico Marcialovem epigramu, v katerem pesnik našteva vzroke za nespečnost, za katero so trpeli v njegovem času. Skoraj prepričana sem bila, da je nespečnost epilog današnjega časa, pa vidim, da nosi imenovalec tudi že stari vek:).

Kot se za zaključek gladiatorskih iger spodobi, dobi zmagoslavni gladiator srebrne krožnike, obložene z zlatniki in dragimi darovi. V fANfARinih igrah pa je naš zmagovalec slogana prejel super nagrado in sicer I Pod Classic. Za vse obiskovalce pa pripravljamo tudi, lepe in bogate nagradne igre zato ne zamudite enkratne priložnosti in se udeležite najbolj glasne in odmevne marketinške konference. Največja nagrada pa je seveda znanje in morebitne potencialne ideje, ki sprožijo tudi vas k razmišljanju in kreiranju morda obetavne tržne niše. Udeležbo si zagotovite čimprej, mi bomo naš paket znanja, zabave in druženja zavili in pripravili po enotni ceni:). Medtem ko so Rimljanke za vstop v termalne vrelce plačale (takrat še prototip današnjih toplic:)) več kakor pa moški (v njihovi valuti en as za ženske, in pol asa za moške). Damn u MEN! :). No še dobro, da so se časi spremenili, kjer vse ugodnosti dobivamo ženske:)haha.

Se vidimo na fANfARI 2009, pa ni važno ali bodo palci na roki po končani konferenci obrnjeni navzgor ali navzdol:).

Avtor: Peter Pečenko

Nekaj časa nazaj sem na eni izmed ljubljanskih fakultet opazil veliko svečano tablo na kateri so bila navedena večja slovenska podjetja, nad njimi pa je z velikimi črkami pisalo nekaj v smislu: »K prenovi fakultete so prispevali«. Donacija? Sponozorstvo? Znano mi je, da omenjena fakulteta tesno sodeluje z gospodarstvom in kakor kaže s tega naslova pritegne tudi del sredstev za prenovo svojih predavalnic.

Čez nekaj dni pa mi po naklučju v roke pride čtivo o tem, kako so se modernizacije in informatizacije učnega procesa lotile ameriške šole in univerze. V devetdesetih so se omenjene izobraževalne ustanove znašle na razpotju med klasičnim učbeniškim poučevanjem in modernim poučevanjem s pomočjo informacijske tehnologije. Kruta realnost kroničnega pomanjkanja sredstev v šolstvu že v predhodnih obdobjih jih je prisilila v intenzivno iskanje alternativnih virov sredtev. Slednje je na široko odprlo vrata korporacijam na področje, ki je do tedaj veljalo za eno redkih, še ne-oznamčenih »oporišč«.

V ZDA in Kanadi se na skoraj vseh univerzitetnih površinah (kolesarskih stezah, knjižnicah, klopeh, hodnikih, ki povezujejo predavalnice in celo na stojalih po kopalnicah kampusov) pojavljajo oglasne table. Podjetja, ki izdajajo kreditne kartice ter ponujajo mobilno telefonijo se potegujejo za študente od dneva, ko dobijo v roke informacijsko gradivo, do trenutka, ko prejmejo diplomo. Zadeva se pelje tako daleč, da na nekaterih univerzah študentu podelijo diplomo skupaj s kuverto, nabito polno z oglasnimi letaki.

Kot ponazoritev, kako močno je noga oglaševanja zakorakala skozi šolska vrata v Severni Ameriki je med drugimi naveden primer dveh televizijskih postaj, ki sta oblikovali približno polurni šolski televizijski program, sestavljen iz oddaj namenjenim otrokom v katerega sta vrinili dve minuti oglaševanja. S tem programom so pristopili do šol in jih prepričali v naslednji posel. Za vsakodnevno predvajanje programa v okviru pouka, lahko v zameno uporabljajo vso »donirano« opremo (televizije, slušalke) za potrebe drugih predmetov, v nekaterih primerih pa s strani televizijskih postaj dobijo celo računalnike. Številne šole so se strinjale in program so kmalu začeli predvajati, njegova posebnost pa je ta, da je predvajanje za učence obvezno, učitelji pa ne morejo spreminjati glasnosti predvajanja, zlasti ne med oglasnim blokom. Na drugi strani mreži oglaševalcem zaračunavata dvakratnik cene oglasnega prostora običajne televizijske postaje, saj imajo po zaslugi obvezne navzočnosti pri pouku, onemogočenega menjavanja kanalov in glasnosti ter dosegom 8 milijonov učencev (brez kakršnekoli erozije gledalcev, če zanemarimo odsotnosti zaradi bolezni in »špricanje«), neulovljivo konkurenčno prednost.