Igor, what else!

Objavil fanfara lepega marec - 19 - 2009

Avtor: Igor Starič

‘ll take my senior top of the Brooklyn Bridge
With a Coke and a bag of chips
To watch a thousand lemmings plummet just because
The first one slipped
(Aesop Rock)
Če še ne veste, lemingi (to so živali – poguglajte) radi delajo skupinske samomore. Nenavadno?
Ko kakšen »zvezdnik« kupi neko stvar in zatem še polovica potrošniške oble, ali je to nenavadno?
Podobnost med lemingi in nami je v tem pogledu precejšnja. Vendar zakaj? Se je »zvezdnik« spotaknil, ali je to naredil namenoma? Ali je morda mnenjski vodja? Kdo ali kaj je mnenjski vodja? In kdo za hudiča je ta požigalec?
No jaz imam torbo pa tudi kolo, vendar nisem požigalec, ampak oglaševalec (wannabe).
Kadar kupujete, potrebujete mnenje, da se lažje odločite. Pa naj bo zobna pasta ali avtomobil, vam na pomoč vedno priskoči oglaševalec, ker je požigalec v zaporu(zdravo, izberite mojega).
Ker pa niste edini, ki potrebuje mnenje, je oglaševalec nekakšen vodja mnenj. Mnenjski vodja? Jap (predstavljajte si kako prikimujem). No tukaj nastane problem, ker v večini primerov oglaševalec ni en in sam, ker po navadi ni samo en in sam izdelek na voljo.
Verjamete ali ne oglaševalec v bistvu ni ena oseba, ker je to nekakšna sekta imenovana oglaševalska agencija (jedo zambijski fižol in pijejo kri nepalskih devic).
Oglaševalci so si med seboj podobni (ne isti ampak podobni, namreč jedo isto hrano). Vsak ima svoje mnenje, za svoj izdelek. Enostavna matematika nam posledično pove, da je oglaševalcev toliko kot je izdelkov (no to ni res). Kaj to pomeni za potrošnika? Medtem ko je prej bil brez mnenj, jih ima zdaj preveč.
Do we have a solution? Naturlich! Ker so oglaševalci sekte, se nek povprečnež (na žalost si to tudi ti – najverjetneje) na njih težko naveže in posledično težko zaupa. Torej taktika prepričevanja! Vendar kako? No tisti, ki ste kdaj brali gospoda Kotlerja veste, da je potrebno biti drugačen in boljši. Nekje na pol poti te besedne zveze je nastal paradoks, saj je večina oglasov istih in hkrati boljših, kot nekateri ki so drugačni in slabi. No seveda ni vse tako zanič na oglaševalskem tržišču.
Nekateri so dejansko zelo dobri. Kar preveč, če me vprašate (kot wannabe oglaševalec, so mi konkurenca). To so tisti pr&#ci, zaradi katerih ne spim, mi zbijajo ego in v meni zbujajo samomorilske nagone(in nisem emo). Ti dejansko upravičijo naslov mnenjskih vodij.
Do we have a back-up plan? Ker pa je denar sveta vladar (kako beden klišejski stavek) pa si lahko nekateri privoščijo back-up rešitev. Namreč vzamejo nekega zvezdnika (npr. Damjan M#&ko), ki vso kredibilnost in zaupanje prenesejo nase. »Izdelek vam bo všeč, ker je tudi (D.M. ali Požigalcu).
To so namreč tisti, ki se spotaknejo in ker je to kul, skočijo še ostali. Ker pa bi bila ta formula preveč enostavna, je vseeno potrebno izbrati pravega zvezdnika. Ta oseba naj bi predstavljala vrednote, poslanstvo in vse kar so vas učili na faksu, da uspešno zastopa ta izdelek. Takšna poteza pogosto apelira le na določeno ciljno publiko (you’ve been hit), ampak boljše ena kot nobena.
You are talking about Nespresso? What else!
(George Clooney)

  © Študentska marketinška konferenca fANfARA 2009

Otroci iz postaje WWW

Objavil fanfara lepega februar - 27 - 2009

Avtor: Blaž Bregar

To ne bo sestavek, ki bi brezbrižno delil produktivnostne modrosti in s tem omogočil interesiranemu bralcu postoriti več. Zaslužiti več. Potrošiti več. Oh, ne.

Nasprotno, govoril bo o pretirani konzumaciji. Zasvojenosti s konzumacijo informacij. Dragi sotrpini, informacijski džankiji – tam zunaj niste sami.

Tisti znani jutranji občutek v trebuhu ob 100+ neprebranih zapisih v omiljenem RSS bralniku…

Je že tako, da živimo sredi informacijske dobe in smo na lep zimski dan lahko izpostavljeni kupu podatkov in informacij, količinsko primerljivem s kupom, ki ga je povprečen pripadnik ene izmed generacij pred nami v umu premetaval celo svoje življenje. Dobre-slabe novice, komične-tragične zgodbe, aktualni komentarji in nostalgični memoari, vojne grozote in hedonistično-populistične-seks-v-mestu-z-angelino-yet-another-baby anekdote,….(avtor postane in naredi globok vdih, otežen spričo informacijskega smoga), strokovna literatura, kvazi-strokovno-poslovna literatura, skripte in zapiski, opozicijski udarci nizki.

Še bolj relevantno je to za generacijo Y, katere glavni vir informacij je že nekaj časa internet – ki je hkrati pomemben dejavnik v tej zgodbi; zelo je namreč olajšal ustvarjanje in širjenje novih vsebin, zato tudi tak naslov tega zapisa.

Oni dan sem naletel na zanimiv članek, ki je pravzaprav spodbudil moje začetno razmišljanje o tej tematiki. Konzumacija novih in neobičajnih informacij v možganih sproži kemijsko reakcijo, pri kateri se sproščajo opioidi – koren te besede že razkrije nekaj smernic o vplivu na posameznika. Skratka, počutimo se bolje, zato z raziskovanjem nadaljujemo do tolerančnega praga in nastopa zdolgočasenosti oz. miselne ležernosti, ki sledi kmalu zatem (test: http://24ur.com/ekskluziv). Takrat občutek sproščenosti izgine (ponovno referenca na trše droge – šus je popustil). Kot vsaka zasvojenost tudi ta kmalu zahteva še (se kdaj zalotite, kako preverjate e-mail vsakih 5 minut?) in krog je sklenjen.

Zares neprijetno za informacijskega odvisnika je spoznanje, da vseh informacij pač ne bo mogel prebrati in procesirati. Bolj ekonomsko podkovan pisec bi to opisal z občutkom krivde ob oportunitetnih stroških; izgubljenega zadovoljstva in priložnosti v izpuščenih informacijah (ja, tisti znani jutranji občutek v trebuhu ob 100+ neprebranih zapisih v omiljenem RSS bralniku).

Seveda se najdejo ljudje, ki se z mojo trditvijo o obstoju presežne količine informacij verjetno ne bi strinjali – več je menda bolje. Tu gre za večni razkol med kvantiteto in kvaliteto. Naj pojasnim: teorija informacij nas uči razlike med golim podatkom (kvantiteta – 20 stopinj) in izoblikovano, skozi kontekst formirano informacijo (kvaliteta - »Za ta letni čas je precej toplo.«). Trdim, da problematični konzumenti prebrane vsebine večinoma tolmačijo kot podatke, tu pa tiči tudi glavni problem te odvisnosti – kljub enormni količini podatkov nam v spominu ostane bore malo uporabnih informacij, s tem pa se tudi korist tega znanja v praksi. Z utilitarističnega vidika nam torej, karikiram, vse znanje iz biblij marketinga ne koristi, če ga ne znamo umestiti v kontekst in kritično oblikovati informacije.

Iz tega lahko deduciramo, da informacijskega džankija lahko prepoznamo tudi po tem, da informacije in znanje kopiči brez konkretno zastavljenih ciljev, misleč, da mu bo to znanje prišlo prav »nekje« v prihodnosti. Tudi vi berete knjige od platnice do platnice?

Moja osebna mantra po končanem rehabu: »manj inputa, več outputa«.

Ta zapis naj bo epitaf avtorjevi zasvojenosti (»i’m clean and off the RSS for about a month now«).

  © Študentska marketinška konferenca fANfARA 2009