Avtor: Igor Starič
‘ll take my senior top of the Brooklyn Bridge
With a Coke and a bag of chips
To watch a thousand lemmings plummet just because
The first one slipped
(Aesop Rock)
Če še ne veste, lemingi (to so živali – poguglajte) radi delajo skupinske samomore. Nenavadno?
Ko kakšen »zvezdnik« kupi neko stvar in zatem še polovica potrošniške oble, ali je to nenavadno?
Podobnost med lemingi in nami je v tem pogledu precejšnja. Vendar zakaj? Se je »zvezdnik« spotaknil, ali je to naredil namenoma? Ali je morda mnenjski vodja? Kdo ali kaj je mnenjski vodja? In kdo za hudiča je ta požigalec?
No jaz imam torbo pa tudi kolo, vendar nisem požigalec, ampak oglaševalec (wannabe).
Kadar kupujete, potrebujete mnenje, da se lažje odločite. Pa naj bo zobna pasta ali avtomobil, vam na pomoč vedno priskoči oglaševalec, ker je požigalec v zaporu(zdravo, izberite mojega).
Ker pa niste edini, ki potrebuje mnenje, je oglaševalec nekakšen vodja mnenj. Mnenjski vodja? Jap (predstavljajte si kako prikimujem). No tukaj nastane problem, ker v večini primerov oglaševalec ni en in sam, ker po navadi ni samo en in sam izdelek na voljo.
Verjamete ali ne oglaševalec v bistvu ni ena oseba, ker je to nekakšna sekta imenovana oglaševalska agencija (jedo zambijski fižol in pijejo kri nepalskih devic).
Oglaševalci so si med seboj podobni (ne isti ampak podobni, namreč jedo isto hrano). Vsak ima svoje mnenje, za svoj izdelek. Enostavna matematika nam posledično pove, da je oglaševalcev toliko kot je izdelkov (no to ni res). Kaj to pomeni za potrošnika? Medtem ko je prej bil brez mnenj, jih ima zdaj preveč.
Do we have a solution? Naturlich! Ker so oglaševalci sekte, se nek povprečnež (na žalost si to tudi ti – najverjetneje) na njih težko naveže in posledično težko zaupa. Torej taktika prepričevanja! Vendar kako? No tisti, ki ste kdaj brali gospoda Kotlerja veste, da je potrebno biti drugačen in boljši. Nekje na pol poti te besedne zveze je nastal paradoks, saj je večina oglasov istih in hkrati boljših, kot nekateri ki so drugačni in slabi. No seveda ni vse tako zanič na oglaševalskem tržišču.
Nekateri so dejansko zelo dobri. Kar preveč, če me vprašate (kot wannabe oglaševalec, so mi konkurenca). To so tisti pr&#ci, zaradi katerih ne spim, mi zbijajo ego in v meni zbujajo samomorilske nagone(in nisem emo). Ti dejansko upravičijo naslov mnenjskih vodij.
Do we have a back-up plan? Ker pa je denar sveta vladar (kako beden klišejski stavek) pa si lahko nekateri privoščijo back-up rešitev. Namreč vzamejo nekega zvezdnika (npr. Damjan M#&ko), ki vso kredibilnost in zaupanje prenesejo nase. »Izdelek vam bo všeč, ker je tudi (D.M. ali Požigalcu).
To so namreč tisti, ki se spotaknejo in ker je to kul, skočijo še ostali. Ker pa bi bila ta formula preveč enostavna, je vseeno potrebno izbrati pravega zvezdnika. Ta oseba naj bi predstavljala vrednote, poslanstvo in vse kar so vas učili na faksu, da uspešno zastopa ta izdelek. Takšna poteza pogosto apelira le na določeno ciljno publiko (you’ve been hit), ampak boljše ena kot nobena.
You are talking about Nespresso? What else!
(George Clooney)
