Avtor: Monika Habjanič
Je že tako, da je človeška narava nagnjena k temu, da nenehno stremi k popolnosti. K perfekciji bitja in duha. K stanju, ko je človeško bitje brez napak…ko poseduje lastnosti, ki odsevajo odličnost, superiornost in nezmotljivost…ko je v vsem, česar se loti, najboljše, in najuspešnejše, skratka - brez napak.
Seveda ga ni korenjaka med nami, ki bi upal trditi, da je popoln (Primož, si rekel kaj mogoče?: )). Vsak izmed nas dela napake, večje ali manjše, takšne ali drugačne, ki so posledica slabe presoje, raztresenosti, slabega počutja, ljubezenskih težav, mogoče celo slabega vremena ali neurejene prebave, neugodnega vpliva Lune in drugih planetov, norosti, ali pa je preprosto na delu naš stari znanec g. Murphy, ki nam še prevečkrat premeša štrene. V tolažbo nam je lahko to, da se ne motimo le mi, navadni smrtniki, temveč se motijo tudi takšni übermenschi, kot je oh in sploh Paris Hilton, ki je mislila, da se bo njeno vreščanje na CDju dejansko prodajalo, zmotil se je tudi Barack Obama, ki je za zdravstvenega ministra izbral človeka, ki ne plačuje davkov, in zmotil se je celo Jakinov Primož, ki je moje poreklo umestil nekje na področje okrog Gornje Radgone.
Motim se tudi jaz. Priznam. In to nemalokrat. Velikorat imam glavo v oblakih, sanjarim, še večkrat pa sem preobremenjena z delom in ostalimi obveznostmi. Včasih se zmotim glede stvari, ki so banalne, trivialne, včasih pa storim tudi kakšen hujši kiks. Šolski primer takšnega lapsusa se mi je posrečil ravno na lanski Fanfari. Kot novinka v društvu in kot popolna zelenka na področju PR-ja sem skupaj s kolegico Petro navdušeno zagrizla v projekt – na Fanfaro privabiti čimveč sedme sile in novih znanj željnih študentov. Dva meseca sva skupaj z ostalo ekipo neprenehoma pisali sporočila za javnost, sestavljali adremo novinarjev, pisali vabila medijem za Fanfaro in novinarsko konferenco v sklopu Fanfare, in še marsikaj. Odziv na vabila je bil izjemen…vendar le pri Petri. Halo?? Le kako je to mogoče…saj sva vendar pošiljali maile z enako vsebino!! Na njeno pošto so odgovarjali vsi…od Financ, do Študenta in Elementa, pa vse do Žurnala. Na mojo…nihče. Dobro, sem si mislila…slaba karma očitno. No, šele po dogodku, ob pregledovanju mailov, se mi je posvetilo…
Ni bila kriva slaba karma, temveč moj elektronski naslov. Ta se je namreč glasil…monique496@…com. Ja, vem. Že monique je dovolj pomenljivo, izbor številk (še posebej 6 in 9) pa do perfekcije dopolnjuje že tako erotično ime…Torej mail, ki se glasi, kakor da bi ga pobrali s kakšne industrije za odrasle. Nič čudnega torej, da je moj elektronski poštni nabiralnik ostal prazen…
Ja, je že tako, da se iz vsake napake nekaj naučiš. Najbolje se je učiti iz lastnih. Vendar vseeno upam, da nihče izmed Fanfarovcev te modrosti tokrat ne bo upošteval…: )
