Avtor: Ana Obreza

V prvem blogu sem pisala tudi o pomladi in spomladanskem čiščenju. Zdaj pa je pomlad končno dejansko tu – vsaj bolj ali manj. In ko sem se lotila čiščenja še doma, sem se odločila nekako organizirati kup stvari, ki jih skladiščim, v lične škatle in pospraviti nekam na podstrešje. Obožujem namreč spomine in zato stvari, ki me na kaj spominjajo, shranjujem in potem tu in tam odprem te zaprašene škatle in se nasmejim ob raziskovanju vsebine. Tokrat sem med pospravljanjem našla nametag lanske fANfARE. Lanska fANfARA je bila moj prvi pravi stik s ŠS DMS-jem. Takrat se mi še sanjalo ni, da bom sodelovala pri organizaciji letošnje. Po dogodku sem začela spremljati stran sekcije in zasledila novičko o motivacijskem vikendu. Ker mi je bila fANfARA tako všeč, sva se s prijateljico odločili, da greva še na motivacijski vikend (tudi nametag iz motivacijskega vikenda je najbrž nekje v tem kupu stvari). Člani sekcije so se mi zdeli super in odločila sem se, da se bom sekciji pridružila. Ker je bil konec šolskega leta že precej blizu, sem počakala na jesen. In nekje septembra me je med kosilom v Zagrebu zmotil klic, naj pridem na prvi sestanek. Tako nekako sem se pridružila ŠS DMS-ju.

In kar naenkrat je tu že skoraj april in nevarno se že približuje letošnja fANfARA. Ne morem verjeti, kako hitro leti čas. Zdi se mi, da sem se včeraj s cimro selila v najino malo stanovanje, začela pogrešati srednjo šolo, iskala bližnjice do centra, faksa in novih domovanj prijateljev, iskala najboljšo kavo v mestu in najboljšo restavracijo na bone, spoznavala nove sošolce in sošolke, študirala vozni red avtobusov …

In po treh letih se očitno nisem dosti naučila in spremenila. Še vedno sem lenobica, ki vse odlaša na zadnji trenutek. Tako zadnji dan pišem blog, razmišljam o rojstnih dnevih, ki me čakajo (Stella ima prav, poletni meseci so morali biti res vroči) in sanjarim. V bistvu pa bi se morala že pošteno učiti, ker me drug teden čaka kolokvij pri najbolj bednem predmetu (res, še zgodovina ni tako zelo bedna). Kot nalašč pa me nekdo za povrhu še kaznuje in pripravlja dve zabavi ravno na dan pred tem mojim srečnim kolokvijem. Če ima kdo kakšno idejo, kako naj se dam na tri ali pa vsaj dva dela …

Avtor: Matevž Pevc

Pa smo skoraj tam. Prihaja pomlad in z njo lepi in daljši dnevi, nedolžna predajanja prvim toplim sončnim žarkom, ki nas prisilijo da slečemo debela zimska oblačila in se zgražamo nad molji, ki so nam pojedli spomladansko prastaro kolekcijo, zaspancem le-ta ‘ ukrade ‘ uro sladkega spanca in seveda SPOMLADANSKA UTRUJENOST. Najlepši izgovor za, za…za VSE.

Prva asocijacija na besedo pomlad..sonce, toplota, ehh to ja za osnovnošolce kaj pa študentje? Žur, koščki kože, ki pripadajo globokim dekoltejem ugledajo prve sončne žarke, bicepsi pogledajo izpod kratkih majčk. Zaradi spomladanske utrujenosti so vsi že prehitro pijani, zato so noči daljše in porednejše ;). Zimsko izpitno obdobje oddide v pozabo, in začnejo se nore zabave po enomesečnem celibatu le-teh. Obiskanost predavnanj prvega spomladanskega tedna začne z naslednjim drastično upadati, študentov ni, ker jutra raje prespijo, popoldnevi so namenjeni športnemu udejstvovanju na raznoraznih igriščih, saj tisti obroč okrog trebuha, ki se je narbal čez zimo ni prav nič estetski, za večerno osvajanje v klubu polnem podivjanih hormonov.

Pomlad, še ptički ponorijo in se začnejo oglašat sredi noči, sosedovi mulci vztrajno kradejo češnje, kmetje z nasmehom opazujejo prvo travo, zeleno, dišečo, dehtečo, ki kot bradavička izpod majice sili v svet, izpred polno zasedenih miz pred bari se širi vonj po pivu, mulci zapacani okrog ust okušajo svoj prvi letošnji sladoled, vonj toplega asfalta prebudi motorista, da je prišel čas ko bo adrenalin tekel po žilah. Po ulicah se zopet zasliši vrvež, in življenje se spet začne.

˝ In vsako leto, ko rodi se spet pomlad, v srcih svoboda v zraku razvrat, paz’m samo da ne padeva v prepad, ker bi z nama padla tud pomlad ˝
(BFM)

Avtor: Ana Obreza

Nisem ravno tip človeka, ki bi kar tako lahko nekaj napisal. Sicer sem si nekoč, mislim da v mali šoli, želela biti celo pisateljica ali pesnica (poleg vseh drugih poklicev kot je cvetličarka, odvetnica, novinarka, prodajalka in »tista, ki dela v pisarni«). Pa sem kmalu ugotovila, da to ni zame. Se raje držim branja. Zadnjih nekaj let vsak dan poleg knjig, ki jih sicer zadnje čase grdo zanemarjam, berem tudi bloge. In vedno znova se čudim, kako ljudje ne znajo pisati. Vem, da je vsebina precej bolj pomembna, vendar si ne morem pomagati. Ob vsaki osnovnošolski slovnični napaki me pogreje (pa ne na dober način). Lahko bi na dolgo razpredala o tem, ampak se bom ustavila pri eni mojih najljubših. In to so »tri pike«. Za vso to mojo mini obsedenost je kriva ena izmed mojih prijateljic, ki se zgraža ob vsakem napačnem zapisu. Na njo pa je to najbrž prenesla njena mama, ki me vedno, ko pridem na obisk, napita kot da nisem jedla že 5 let. Torej, da ne zaidem … Kako pišemo tri pike? Levo IN desno NEstično (razen, če označujejo nadaljevanje besede). To bo dovolj za prvo lekcijo:) O napačni uporabi s-ja, z-ja, k-ja in h-ja danes raje ne bom pisala.

Kot vidite, me včasih iz tira vržejo takšne malenkosti, vendar opažam, da sem zadnje čase nanje za odtenek bolj odporna. Za to krivim sonce, ki topi sneg, preganja zimo, solzi moje oči (ker spet ne najdem sončnih očal) in name vpliva neverjetno pozitivno. Ne maram namreč zime. Pozimi se zebe, čevlje imam premočene in bele od soli, pozabljam in izgubljam dežnike, dan je krajši, avtobusi me zalivajo s plundro, padam in pridobivam modrice, več spim, manj delam … Pomlad pa je nekaj čisto drugega. Ker si je že tako zelo želim, sem danes imela celo spomladansko čiščenje (stanovanja, da ne bo pomote). Mogoče bo zato prišla prej. In prinesla še več sonca, višje temperature, kavice in »martinčkanje« ob Ljubljanici, spontane izlete, nasmehe na obrazih ljudi, ptičke, otroško vreščanje v vrtcu pod mojim oknom, rožice, daljši dan, večjo produktivnost, sprehode, piknike, fANfARO, balerinke … Komaj čakam!