Avtor: Peter Pečenko

V svojem prejšnjem blogu sem se bežno dotaknil teme oglaševanja na slovenskih in ameriških univerzah. Naključje pa je hotelo, da sem imel v preteklih dneh priložnost videti, notranjost večje nemške univerze.

Sprva nam malo razkažejo okolico ter institucije in organizacije v bližini (referat, tajništvo, mednarodna pisarna), ki se začuda nahajajo v kar v okoliških hišah oziroma bolje rečeno dvo, tro-nadstropnih vilah z ogromnimi zastekljenimi zimskimi vrtovi. Docentka opazi naše začudenje in nam v isti sapi hiti razlagat, da vse lepo in prav, vendar dotične stavbe počasi propadajo, ker univerza ne dobi zadostno količino sredstev, za obnovitev vseh dotrajanih elementov.

Pridemo do poslopja, ki je nekoč bilo univerzitetna veterinarska klinika. Poudarek na nekoč. Sedaj zaradi pomankanja sredtev, ki jih država namenja dotični univerzi, študentje veterine, prakso opravljajo kar na mestni veterinarski kliniki. In seveda sledi še daljši samogovor o tem kako morajo krčiti tudi ostale univerzitetne programe, število asistentov in posledično tudi število študentskih mest, kajti kot že omenjeno, dobijo premalo sredstev s strani države.

Končno z otroško-velikimi očmi vstopim v glavno poslopje univerze. Široka rdeča preproga me vodi od predavalnic h knižnicam, od knjižnic k računalniškim učilnicam. Povsod je na vidnem mestu prisoten grb univerze, kar pri obiskovalcu vzbuja občutek svečanosti. Pogled mi uide na oglasne table gosto prelepljene z oglasi študentov za proste sobe, prodajo koles, jezikovnimi tečaji…kar se tiče »uradnega«, s strani fakultete spodbujanega oglaševanje opazim le nekaj uokvirjenih plakatov, ki spodbujajo Fair-trade trgovino in uživanje bio produktov. Veliko bolj bodejo v oči table (glej fotografijo spodaj), ki prepovedujejo kakršnokoli oglaševalsko aktivnost na nekaterih najprometnejših delih univerze. Čisto nasprotje Ameriki.

Kar se tiče letošnje fANfARE bo ta zagotovo ponudila še več, še boljše in odmevnejše, ob odsotnosti kakršnihkoli sredstev s strani države in Recesiji navkljub. Kako nam bo to uspelo, pridite pogledat na Gospodarsko razstavišče. Kdo ve, morda pridejo tudi Nemci.

Avtor: Peter Pečenko

Nekaj časa nazaj sem na eni izmed ljubljanskih fakultet opazil veliko svečano tablo na kateri so bila navedena večja slovenska podjetja, nad njimi pa je z velikimi črkami pisalo nekaj v smislu: »K prenovi fakultete so prispevali«. Donacija? Sponozorstvo? Znano mi je, da omenjena fakulteta tesno sodeluje z gospodarstvom in kakor kaže s tega naslova pritegne tudi del sredstev za prenovo svojih predavalnic.

Čez nekaj dni pa mi po naklučju v roke pride čtivo o tem, kako so se modernizacije in informatizacije učnega procesa lotile ameriške šole in univerze. V devetdesetih so se omenjene izobraževalne ustanove znašle na razpotju med klasičnim učbeniškim poučevanjem in modernim poučevanjem s pomočjo informacijske tehnologije. Kruta realnost kroničnega pomanjkanja sredstev v šolstvu že v predhodnih obdobjih jih je prisilila v intenzivno iskanje alternativnih virov sredtev. Slednje je na široko odprlo vrata korporacijam na področje, ki je do tedaj veljalo za eno redkih, še ne-oznamčenih »oporišč«.

V ZDA in Kanadi se na skoraj vseh univerzitetnih površinah (kolesarskih stezah, knjižnicah, klopeh, hodnikih, ki povezujejo predavalnice in celo na stojalih po kopalnicah kampusov) pojavljajo oglasne table. Podjetja, ki izdajajo kreditne kartice ter ponujajo mobilno telefonijo se potegujejo za študente od dneva, ko dobijo v roke informacijsko gradivo, do trenutka, ko prejmejo diplomo. Zadeva se pelje tako daleč, da na nekaterih univerzah študentu podelijo diplomo skupaj s kuverto, nabito polno z oglasnimi letaki.

Kot ponazoritev, kako močno je noga oglaševanja zakorakala skozi šolska vrata v Severni Ameriki je med drugimi naveden primer dveh televizijskih postaj, ki sta oblikovali približno polurni šolski televizijski program, sestavljen iz oddaj namenjenim otrokom v katerega sta vrinili dve minuti oglaševanja. S tem programom so pristopili do šol in jih prepričali v naslednji posel. Za vsakodnevno predvajanje programa v okviru pouka, lahko v zameno uporabljajo vso »donirano« opremo (televizije, slušalke) za potrebe drugih predmetov, v nekaterih primerih pa s strani televizijskih postaj dobijo celo računalnike. Številne šole so se strinjale in program so kmalu začeli predvajati, njegova posebnost pa je ta, da je predvajanje za učence obvezno, učitelji pa ne morejo spreminjati glasnosti predvajanja, zlasti ne med oglasnim blokom. Na drugi strani mreži oglaševalcem zaračunavata dvakratnik cene oglasnega prostora običajne televizijske postaje, saj imajo po zaslugi obvezne navzočnosti pri pouku, onemogočenega menjavanja kanalov in glasnosti ter dosegom 8 milijonov učencev (brez kakršnekoli erozije gledalcev, če zanemarimo odsotnosti zaradi bolezni in »špricanje«), neulovljivo konkurenčno prednost.

Avtor: Peter Pečenko

Pred približno kakšnim tednom sem se v Center odpravil na otvoritev novih prostorov neke oglaševalske agencije. Glede na situacijo, kakršna je ob petkih zvečer, sem imel kanček sreče in našel parking »iz prve« ter celo v neposredni bližini mesta dogajanja.

Event je bil zelo posrečen – dobra hrana, zastonj pijača, nor ambient. Pod vtisom celotnega večera se odpravim nazaj do mesta, kjer sem pustil svoj avto in kjer zdaj stoji nekaj na novo preoblikovanega, podobnega mojemu avtomobilu. Sprednji odbijač se z zadnjimi močmi oklepa ogrodja avta in trepeta pred mislijo, da bi padel na prekletstvo mrzlega, temnega asfalta, kamor so že omahnili razbita luč, meglenki in smernika . Pločevina na blatniku je dobila novo obliko in bi lahko delala reklamo za kakšno novo Trimovo »valovitko«. Ozrem se naokoli , nikjer žive duše. Ne morem si kaj, da ne bi pomislil na vandalizem okajenih gimnazijcev, ki so mi na svojem od-vsega-stresa sprostitvenem pohodu v avto porinili kontejner javnega podjetja in si tako ustvarili totalno nepozabno dogodivščino.

Po podrobnem ogledu pridem do zaključka. V igri so bili parkirni senzorji. Ne tisti, ki piskajo in za katere morate ob nakupu novega avtomobila doplačati zajetno vsoto denarja. V mislih imam parkirne senzorje, ki jih ima vsak avto vgrajene serijsko, ne glede na letnik izdelave. Princip delovanja je identičen. Vozniku pri bočnem parkiranju ni potrebno obračati glave, stegovati vratu ali gledati v vzratna ogledala, tako kot so ga to odvečno učili v avtošoli. Prednost slednjih je v tem, da vam prihranijo vsem dobro poznano cincanje »Ali bo šlo?«. S temi senzorji pač vedno gre. Verjetno ste že ugotovili, da gre za senzorje, ki vas z zamolklim, topim zvokom opozorijo, da brez njihove pomoči nikakor ne bi zvozili mimo. So zadnji krik tehnologije in sem jih najprej opazil le v večjih italijanskih in portugalskih mestih, toda sedaj jih premoremo tudi pri nas. Ljudje jih s pridom uporabljajo na parkiriščih nakupovalnih centrov in mi z njimi naredijo v vrata zanimive vbokline, kot da bi mi hoteli s tem povedati, da ravne, ostre linije enostavno niso več »in«, ter da se geslo letošnje avtomobilistične haute couture glasi »Zaobljeno« . Tudi študentje, ta avtomobilistični fashion police, mi na parkiriščih na Kardeljevi in v BS-u z njihovo pomočjo pridno luščijo barvo z odbijača in mi s tem sporočajo, da je bordo rdeča že dolgo iz mode.

Po nekaj dnevih lahko naredim bilanco petkove stilske preobrazbe: 160€ in dva popoldneva mojega časa sredi izpitnega obdobja (moški glas v reklami med nogometnim polčasom bi za slednje najverjetneje izustil »Neprecenljivo«).