Avtor: Tanja Šket

Moj zadnji blog mora biti po mojem mnenju možnost za vas, da pogledate malo v naše organizacijsko življenje. Opisati to kar se dogaja je skorajda nemogoče, ker tega dogajanja ni moč spraviti v besede. Poskusim vseeno…

Aleš nam je z svojo najprej zmanjšano in sedaj razširjeno ekipo (hvala Laura) zrihtal ogromno reči. Tako denarna sredstva, kot prigrizke, dostop do neta, da boste na tekočem z maili, praktična darilca in male ter velike nagrade.

Brina z svojo ekipo (kjer sem tudi jaz) usklajuje zadnje podrobnosti s predavatelji in razporedom, vsebinami in okroglimi mizami. Baj d vej za drugo okroglo mizo lahko sami postavite vprašanja: http://fanfara.net/2009/2009/03/30/vprasanja-za-okroglo-mizo

Za Stello sumim, da se močno pripravlja na afterparty, saj zbira top shit balone, ki letijo (her words, not mine). Mislite, da pokuša napitke, ki bodo na afterju? Odkar pa smo se odločili, da bosta skupaj z Špelo vodili fANfARO, pa je stanje toliko hujše. Zahteva samo še Jegra.

Eva in ostale PRovke se trudijo z našimi zahtevami in obupujejo, ko spreminjamo želje, pišejo intervjuje, novičke in komunicirajo ter usklajujejo številne medije, ki se zanimajo za nas.

Mak ob mojem glasu kar skrije glavo med ramena, ker ve da bo padla spet neka želja po spremembah na web strani, drugače je pa najbolj odziven človek na mailih (poleg mene).

Igor in kreativčki se trenutno ubadajo z brošuro, ki jo boste imeli v rokah 8. aprila, poleg tega pa je Igor čez noč iz prijaznega fanta postal prava pošast, ki od vseh nekaj hoče in samo grozi. Bravo Igor – jaz sem s tabo!!!

Matic….hja….nametagi, brošura, napisi, karte za after, plakati….to je vse kar ga še čaka in kot designerski perfekcionist ne spusti ničesar iz rok. Razen spanca. Je pa zmagal na Marketinški dirki v Mariboru. Mi imamo tako ali tako samo najboljše.

Moja malenkost in moja itak da najboljša ekipa imamo trenutno največ dela. Dnevno se ubadamo s prijavami, ker je že skoraj nemogoče še koga kam spraviti, planiramo kako vse spraviti na kraj dogajanja, kaj še rabimo, kaj je treba kupiti, pobrati, dobiti. Ali imamo kaj za jest za ljudi? Pa za pit? Pa kdo bo kaj delal? Kdaj kdo pride? Kdaj bomo prejšnji dan kaj delali? Kdaj pridejo postavit CityLighte? Kaj je kdaj na vrsti? Kaj morata govoriti voditeljici? In tako dalje…Zanimivo kaj ne? (In ja najdaljši odstavek pripada nam. Pa kaj pol).

Poleg nas ŠS DMSjevcev nam pomaga veliko »odraslih«. Tanja Kavran, ki je naša mama, opora, pomoč, spodbuda in prijateljica. Ladeja Godina Košir, ki nam svetuje pri programu, kakor tudi Iztok Sila, katerega boste spoznali na eni od okroglih miz. Tu je še Sašo Dimitrievski, ki ga pa tako ali tako zmaga. Obljublja, da se nam pridruži na afterpartyu. Posebna zahvala pa še našemu bivšemu predsedniku Sašotu Palčiču za hitro in učinkovito pomoč.

To je to. Če ne veste kdo je kdo, si poglejte na http://fanfara.net/2009/about/ekipa

Papa in se vidimo na fANfARI!

Ajaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Primoža sem pozabila. Kako sem mogla. Kaj on dela? Vse kar je treba. Kar ni narejeno. Nas povezuje. Kot pravi sam drži vse niti v rokah in skrbi, da zgleda da vemo kaj delamo. In nas spodbuja. Kako? Preberite
VODJA VOLODJA

Vodja projekta - to je en tič,
cele noči šljakam, naredim pa skor nič.
Vodja projekta - to je en kurc,
od jutra do jutra, moj dan ma sto urc.
Vodja projekta - to je en lulček,
se ukvarjam s pacienti, vsak je kot mulček.
Vodja projekta - to je en blek,
polovica jih daje od sebe en drek.

Vodja projekta - še dobr da nisi,
na levi in desni grdi so frisi.
Veš kaj je treba, veš kaj bi blo kul,
ampak en kurc to pomaga - se zašvicaš res ful!

Vodja projekta - rajš kar odpiši,
Vodja protokola se dost lepše sliši!
Zadnje dva tedna si res skos na tapeti, v tem kratkem času se postaraš dve leti.
Ampak vsi vemo da brez tebe ne gre,
kdo pa postavu pingvine bo vse?!
Sej če tvoj tim zajebe - vse bo še prov, gremo vsi skupi pač mal prej domov.
Konc koncev stvar je zabavna in smešna in oh, drugač kdo bi zajebavu z vsem skupi se sploh!
Zato zarad Fanfara ne bit nesrečna,
vsi te mamo radi - tut ko si tečna.

Piki sori…mogla sem…i luv ju!

Avtor: Stella Korošec

Hrepenim po občutku nemoči ob pospešenem srčnem utripu in nenavadnem vznemirjenju v želodcu. Že bežen pogled in kretnja sta lahko dovolj, da se zbudi strast. Srce v hipu podivja, dlani se potijo, obraz pordi, pojavita se tresenje in vročica po vsem telesu. Nevidna sila mi zmeša glavo in še zadnja trezna misel izgine.

Karkoli se mi je še dva dni nazaj zdelo samoumevno in logično, kar naenkrat postane megleno. Ne vem več kaj je prav in kaj narobe, kako reagirati, se prilagoditi in nadzirati samo sebe. Zato se prepustim. Prepustim občutkom, za katere sem že skoraj pozabila, da obstajajo in neham razmišljati. Nočem vedeti kaj delam narobe in na kaj bi morala paziti preden se zaljubim. Ne verjamem v »nasvete in navodila za srečno ljubezen«, kaj smemo početi na prvem zmenku in koliko dni kasneje se ne smemo oglasiti na telefon, ker se moramo delati zasedene in nedosegljive. Tega preprosto ne zmorem, sploh pa ne vidim smisla v tem.

Najlepši del zaljubljenosti je nov pogled na svet, ki ji sledi. Vsi temni oblaki izginejo, slabe lastnosti na drugi osebi ne obstajajo, vsakršen pomislek se najkasneje ob naslednji omami razblini. Prebedim vse noči, a kljub temu čez dan sijem od energije, zraven pa sem še odporna proti vsakršni obliki stresa ali bolezni. In nasmeh na obrazu kar ne izgine…

Poljubi, dotiki in objemi me vsakič znova popeljejo daleč stran. Tja kjer sem lahko srečna brez očitkov drugih in kjer se počutim varno in (za)ljubljeno. Tega občutka nočem izgubiti nikoli, nenehno hočem biti zaljubljena in pijana od sreče. Pa vendar ni tako enostavno, ker resnično vidim šele takrat, ko omama mine. Potem se zaljubim znova.

Zaljubljena vsak dan
včeraj sonce, danes napol spakiran kovček, jutri fANfARA.

Avtor: Suzana Žbogar

Malo za šalo, veliko je res …

Teden mineva v duhu pričakovanja na praznik svetega Valentina. Dan, ki ga še posebej obožujejo trgovci. Zaljubljenci si bodo izkazovali ljubezen, jaz bom praznovala samskost. Tako je. Moškega, ki bi dolgoročno ustrezal mojim kriterijem še ni bilo na spregled, ga tudi trenutno ni, upam pa, da se bo prikazal v daljni prihodnosti. Ne, pa sploh nisem zahtevna. Ali pač?

Razmišljam o moških, ljubezni, marketingu in rezultat je ugotovitev, da imajo vsi »pojmi« ogromno stičnih točk. Podobnost in povezanost med njimi me impresionirata.

1.Se je že kdo spraševal, kaj je ljubezen v pravem pomenu besede? Je kdo dobil pravi odgovor? Isto vprašanje se poraja pri marketingu. Veliko je različnih odgovorov, a ne vemo, kateri je pravi. No, da ne govorimo o moških …

2.Učimo se trike v marketingu, učimo se razumeti moške, tudi ljubezni se moramo učiti. Učna doba pa je pri vseh dolg, zaokrožen čas. Najtežje, kar nam je naloženo v življenju.

3.Zagotovo se strinjate, da je z moškimi težko, brez njih pa še težje. Tudi uporaba marketinga lahko za podjetje predstavlja obremenitev, predvsem proračuna. Vendar brez njega enostavno ne gre.

4.Marketing in ljubezen nas lahko poneseta zelo visoko. Žal pri obeh grozi tudi nevarnost padca. Včasih je padec bolj, včasih manj boleč. Lahko te popolnoma potolče, ali pa ti da zagon, da si še boljši, drznejši.

5.Marketing predstavlja gorivo, kjer je prodaja motor uspeha. Ali drugače: moški so gorivo, ljubezen pa je motor uspeha.

6.Marketing je ključnega pomena, kajti nesmiselno je imeti odlično storitev ali izdelek, če pri kupcih ne zbudimo želje po njem. Odličen izdelek sam po sebi ni nikakršno zagotovilo za uspeh. Tako kot odličen moški ni nujno pogoj za uspešno ljubezen.

7.Učinkovit marketing je paleta premišljenih in kreativnih dejavnosti, ki te ločijo od konkurence. Tudi med moškimi je prisotna konkurenca, zato mora imeti vsak svoje kvalitete in prednosti.

8.Treba je iskati priložnosti, nevarnosti. Čoln je v pristanišču varen, a dno bo počasi zgnilo. To prispodobo naj vsak z marketingom in moškimi poveže po svoje.

Avtor: Brinceska

Leto je naokoli, ponovno sedim za mizo, tokrat baje starejša in pametnejša (hmmm, o tem bi se dalo diskutirati:)), vsekakor pa ponovno hormonsko neuravnovešena. Lani sem očitno naivno mislila (ja, bila sem mlada in neumna), da zaljubljenost pride in gre, danes pa ugotavljam da temu ni tako. Ravno nasprotno - mogoče res gre, vendar se zahrbtno vrne in udari še močneje in intenzivneje, vendar na drugačen način.

Verjetno se še vsi spomnite metuljčkov v trebuščku, bežnih pogledov, nežnih dotikov, lepih besed, toplih objemov, ko človeku naenkrat ni nič težko (pa četudi si že hodi po podočnjakih in se mora ob 00:30 usest v avto in kam odpeljat, naredit kaj zanj nemogočega)..vse je tako enostavno in brez ovir, preprosto zaljubljeno.

Tako kot sem lani naivno mislila, da zaljubljenost pride in gre, tako pravkar ugotavljam, da bo ta zaljubljenost verjetno kmalu (mogoče celo že je, samo se še tega ne zavedam) prerasla v ljubezen in to tisto tapravo, iskreno, močno, takšno, ki se je ne da prekinit – preprosto večno.

Priznam, da me je lani Boben (ta tip je pa res zlati)skoraj spravil v posteljo (ob povečanem številu zmenkov je to uspelo samo njemu), ampak sem se mu v spalnici uspešno uprla (kar ni bilo lahko) in nisem popustila pod pritiskom (kar je bilo še za malenkost težje) – to samo zato, ker sem vedla, da me čakaš in pogrešaš (tako kot sem jaz tebe) in da še nisva prišli do konca pesmi z najlepšim koncem.

…moj dotik začuti tvoje prste
prsti začutijo ljubezni zlat dotik
ustnice zardijo v barvi sreče
sreče da sva zdaj midva…

Brez zamere, ampak ljubezen takšna je lahko samo med nama, dovolim vam, da se z njo spogledujete in ji mežikate, greste 8.4 na zmenek…ampak še vedno je moja in ona to dobro ve.