Avtor: Ana Obreza

V prvem blogu sem pisala tudi o pomladi in spomladanskem čiščenju. Zdaj pa je pomlad končno dejansko tu – vsaj bolj ali manj. In ko sem se lotila čiščenja še doma, sem se odločila nekako organizirati kup stvari, ki jih skladiščim, v lične škatle in pospraviti nekam na podstrešje. Obožujem namreč spomine in zato stvari, ki me na kaj spominjajo, shranjujem in potem tu in tam odprem te zaprašene škatle in se nasmejim ob raziskovanju vsebine. Tokrat sem med pospravljanjem našla nametag lanske fANfARE. Lanska fANfARA je bila moj prvi pravi stik s ŠS DMS-jem. Takrat se mi še sanjalo ni, da bom sodelovala pri organizaciji letošnje. Po dogodku sem začela spremljati stran sekcije in zasledila novičko o motivacijskem vikendu. Ker mi je bila fANfARA tako všeč, sva se s prijateljico odločili, da greva še na motivacijski vikend (tudi nametag iz motivacijskega vikenda je najbrž nekje v tem kupu stvari). Člani sekcije so se mi zdeli super in odločila sem se, da se bom sekciji pridružila. Ker je bil konec šolskega leta že precej blizu, sem počakala na jesen. In nekje septembra me je med kosilom v Zagrebu zmotil klic, naj pridem na prvi sestanek. Tako nekako sem se pridružila ŠS DMS-ju.

In kar naenkrat je tu že skoraj april in nevarno se že približuje letošnja fANfARA. Ne morem verjeti, kako hitro leti čas. Zdi se mi, da sem se včeraj s cimro selila v najino malo stanovanje, začela pogrešati srednjo šolo, iskala bližnjice do centra, faksa in novih domovanj prijateljev, iskala najboljšo kavo v mestu in najboljšo restavracijo na bone, spoznavala nove sošolce in sošolke, študirala vozni red avtobusov …

In po treh letih se očitno nisem dosti naučila in spremenila. Še vedno sem lenobica, ki vse odlaša na zadnji trenutek. Tako zadnji dan pišem blog, razmišljam o rojstnih dnevih, ki me čakajo (Stella ima prav, poletni meseci so morali biti res vroči) in sanjarim. V bistvu pa bi se morala že pošteno učiti, ker me drug teden čaka kolokvij pri najbolj bednem predmetu (res, še zgodovina ni tako zelo bedna). Kot nalašč pa me nekdo za povrhu še kaznuje in pripravlja dve zabavi ravno na dan pred tem mojim srečnim kolokvijem. Če ima kdo kakšno idejo, kako naj se dam na tri ali pa vsaj dva dela …

Avtor: Stella Korošec

Kako vem kdaj sem res lena in me definitivno daje spomladanska utrujenost? Takrat, ko dobim dve vabili za dva rojstna dneva, ki se dogajata dva dni zapored in se mi ne da udeležiti ne prvega in ne drugega žura. Groza! In kot zanalašč, ima v marcu in aprilu približno 150 mojih prijateljev rojstni dan. Logično razlago za to najdem, ko odštejem 9 mesecev in vidim, da so vsi rojstni dnevi posledica vročih dni julija in avgusta Naj vam bo! Ampak jaz sem še vedno lena.

Potem se nekako prepričam, da zjutraj vstanem in se odpravim od doma. In grem na faks. In na sredi predavanja ugotovim, da profesorja sploh ne poslušam. Potem se zberem in skušam razumeti njegove besede in postajam iz minute v minuto bolj zaspana. Začnem se spraševati zakaj točno vsak ljubi dan sedim v tej isti predavalnici in poslušam te iste »izkušene« ljudi, ki govorijo o nekih abstraktnih teorijah, ki jih poskušajo podpirati z nekimi lastnimi izkušnjami in primeri iz prakse, ki so v resnici itak čisto drugačne in se le bežno prekrivajo s tem kar nas oni učijo in v kar nas skušajo prepričati, da drži, čeprav je zraven še milijon predpostavk, ki morajo veljati, da lahko določimo za katero teorijo gre. In kaj potem ko to vemo? Potem lahko vidimo, da bi ob idealnih pogojih situacijo lahko rešili s preprostimi spremembami, za katere pa v resničnem svetu na koncu itak nikoli ni dovolj denarja ali znanja ali sposobnih ljudi. Predvsem pa nas vedno opozorijo, da vse to velja samo za ogromne multinacionalke v Ameriki in da pri nas itak večina podjetij spada med mala podjetja s 5-8 zaposlenimi in je potem zgodba čisto drugačna. Aja, no potem pa še dobro, da vem kako to počnejo oni tam čez lužo, ki so tako ali tako sploh in oh največja in najboljša gospodarska velesila … no razen, ko postanejo glavni krivec za svetovno gospodarsko krizo … pa še po tem so očitno še vedno edini primer za razlago teorije na faksu.*

Upam, da se vsi zavedamo, da je vse kar nam dandanes faks ponudi, samo osnovna abeceda, pa še to samo tja nekje do črke E, in da je od nas samih odvisno ali bomo znali poiskati še ostalih 19 črk, ki nam bodo omogočile razbrati širino in znanje, ki nam jo ponuja današnji svet. Prvi korak k širjenju obzorij je zagotovo tudi fANfARA, od vas pa je odvisno ali boste izkoristili priložnost ali boste še naprej ostali samo pri A, B in C iz predavalnic vaše fakultete.

No, sem že boljše volje. Zunaj je posijalo sonce in grem ubit to lenobo do konca. Jutri pa že veselo na delo, urejat stvari za afterparty fANfARE. Saj nisem rekla, da se ob nabiranju znanja zraven ne smete zabavati

*Opomba: Bil je res ekstremno dolgočasen dan na faksu