Avtor: Tanja Šket

Hihi spet sem tukaj. Ja pa kaj. Če vam kaj ni všeč, ne berite dalje. Sej jaz tudi ne preberem vsega.

A ste opazili kako kul se vsi naši blogi navezujejo na fANfARO? Niste? Ni kul? Ali kaj? Meni je popolnoma všeč, da se vsak pisec bloga trudi vplesti fANfARO, ampak je že kar preočitno, a ne? In rutinsko. In robotsko. Primer? Včeraj sem šla z mamo kupiti nove spodnje hlače. In zato je fANfARA fajn, ker bomo tam vsi imeli spodnje hlače (no ja mogoče bo kdo brez – ampak to zdaj ni poanta). Razumete kaj hočem povedat? In seveda bo kdo rekel, kaj je zdaj Tanja, a misliš, da tvoji blogi pa gate trgajo? Mogoče ne, ampak jaz samo povem kar marsikdo misli, pa če mi zamerite ali pa ne. Če mi bo kdo dal kaki feedback na moj blog, da bo lahko naslednjič boljši, bom zelo vesela. Sicer pa okusi so različni kajneda? Pa da ne bo pomote – marsikateri blog je zanimiv. Samo preveč umetno so povezani. Dejte rajši povedat kakšne dirty details iz ekipe ali vašega lajfa. Folk hoče sočne zadeve. In koristne informacije.

Da pa se še malo navežem na fANfARO in koristne informacije. Kaj dobiš, ko se prijaviš na fANfARO:

- novo znanje (ne me prašat katero tristo kosmatih prerijskih koz – poglej si program. Za ta lene: http://fanfara.net/2009/program)

- festivalsko vrečo z praktično vsebino

- možnost sodelovanja v natečaju – to bi skoraj moralo biti obvezno za vse (ja ja ta leni že dajem link: http://fanfara.net/2009/tekmovanje)

- hrano in pijačo

- nova poznanstva (če vam je nerodno, vas bom jaz spoznala z novim folkom). Ta leni pošljite mi mail. Ta sramežljivi tudi.

- možnost sooblikovanja vsebine (coming soon – ta lenim bom takrat dala link)

- nagradno igro na fANfARI

- afterparty z norimi hiti, pijačo po želji in nagradno igro z nagradami v vrednosti 300 eur (sori ta leni, tukaj se boste morali potruditi)

- noro dober Smoothie

- kaaaaaaaaaavoooooooooooooooooooo

- obrite noge

- fun fun fun

- mene lahko spoznate. To je pa itak največ vredno. Če pa ni dovolj pa navržem še Primoža.

Zginte se zdaj prijavit, dokler je še cajt. Ni ga več veliko. Na pa se spet ta leni usajajo…… http://fanfara.net/2009/prijava

Avtor: Damjana Pangerčič

Pretekli teden sem bila na zanimivem in poučnem predavanju dr. Lučke Kajfež Bogataj, naše okoljevarstvenice in Nobelove nagrajenke.

Postregla je s podatki, ob katerih človek ne more in ne bi smel ostati ravnodušen. Beseda je seveda tekla o globalnem segrevanju in posledicah le tega. Ponekod zasledimo, da se je zemlja ohlajala in segrevala že v preteklosti in da današnje spremembe niso posledica industrializacije in razvoja. Vendar se spremembe niso nikoli v zgodovini dogajale tako hitro in v globalnih razsežnostih kot se v zadnjih 200 letih. Tako so znanstveniki prišli do zaključka, da je za 85% sprememb v okolju odgovoren človek, ostalih 15% pa je naravnih sprememb. ZDA počasi priznavajo stroki, da ima prav, na drugi strani pa države v razvoju kot sta Indija in Kitajska pravita, da ne bodo zmanjševale emisij, ker imajo tudi one pravico do razvoja kot so ga imele v preteklosti zahodne civilizacije. Danes je edino merilo uspeha v državah gospodarska rast. Vendar imeti gospodarsko rast in hkrati skrbeti za okolje se zdi utopično, kajti gospodarska rast je povezana z večjo rabo fosilnih goriv. Temu bi se bilo sicer mogoče izogniti z uporabo obnovljivih virov, jedrsko energijo in energijsko manj požrešno proizvodnjo. V teoriji se vse sliši lepo in prav vendar v realnosti ekonomske zakonitosti narekujejo drugačno pot. Po nekaterih podatkih naj bi porabili šele 1/3 nafte, 1/5 zemeljskega plina, premog pa je skoraj še neizkoriščen. To pomeni, da bo gospodarstvo še naprej uporabljalo fosilna goriva, ki so cenejša na žalost pa zelo škodljiva okolju (izpusti CO2). Tako je ozračje toplejše že za 1 C, zgornja meja kateri pa bi se človeštvo lahko prilagodilo pa je otoplitev za 2° C. Z današnjim tempom pa bi do konca stoletja lahko prišli do globalnih + 6° C. To dejstvo je zelo zaskrbljujoče, še posebno ob dejstvu, da naraščajo prebivalstvo, BDP in poraba fosilnih goriv. Leta 2050 bi tako morala Slovenija imeti 80% manj izpustov, sedaj pa se pogovarjamo o morebitnem zmanjšanju za 20%. Ker pa je Slovenija v fazi največje gospodarske rasti si je v Bruslju celo izbojevala povečanje izpustov! Tako se zdi, da je okoljevarstvena tematika priljubljeno sredstvo svetovnih politikov s katerim gradijo svoj ugled, resnosti situacije pa se ne zavedajo najbolje in vsekakor premalo storijo za učinkovit ekološki pristop globalnega gospodarstva.

Se pa prebuja okoljevarstvena zavest prebivalcev in je že opaziti prve korake, ki so okolju prijazni. Pravijo, da iz majhnega raste veliko, torej se mora najprej vsak posameznik začeti vesti odgovorno. Svetel zgled je tu Fanfarin generalni sponzor Si.mobil, ki je v podjetju vpeljal akcijo Remisli kar pomeni, da se morajo vsi v podjetju vesti okolju prijazno (recikliranje, varčevanje z energijo, manjša poraba papirja…), akcijo pa je že povzela tudi Ekonomska fakulteta. Ste vedeli npr. da črno ozadje na računalniku porabi kar 30% manj energije kot barvno? Torej za razne Power point predstavitve kar pridno uporabljajte črno ozadje in ob tem skrbite za okolje! Ekološka komponenta je danes tudi vse bolj prisotna pri mnogih proizvodih na trgu in da smo potrošniki obveščeni tudi o tem mora učinkovito skrbeti marketinški oddelek podjetja, saj ljudem ni vseeno kaj kupujejo. Kako k temu pristopajo slovenski strokovnjaki pa preverite na Fanfari 2009!

Avtor: Jerko Grom

Vsak nekaj prodaja, pa če ne gre to za kebab avto ali pa smoothie, je lahko to vaša ideja, vaše znanje ali pa mogoče izgovor zakaj nismo uspeli pravočasno oddati seminarske naloge. Ljudje pa sprejemamo odločitve za določen »nakup« na podlagih racionalnih ter čustvenih razlogov. V veliki večini pa gre pri »nakupih« za čustveno odločitev kasneje pa si poskušamo svoj nakup upravičiti z racionalnimi »razlogi«. Kako pa pripraviti nekoga, da bo »kupil« nekaj kar nikakor ne potrebuje oz. v kar ne verjame. Potrebno je uporabiti le prave besede. Ljudje radi slišimo besedne zveze kot so brezplačno darilo, popolnoma novo, v opravičilo za napako sem pripravil nekaj ekskluzivno za vas etc. Največji motivatorji, ki nas »prisilijo« v nakup pa so:

Strah – posebna ponudba traja le nekaj dni, in mi je ne smemo zamuditi
Ekskluzivnost - posebna blagovna znamka, ki je nima vsak
Pohlep – drugi ljudje ne bodo mogli kupiti po tej posebni ponudbi
Zavist- moj sosed ima podoben produkt, no bom pa jaz kupil nekaj boljšega, če že nimam lepše žene
Tako da, prijavite se na novo Fanfaro do 31 marca, saj boste vstopnice tako dobili po posebni ekskluzivni ceni, vaš kolega s faksa, ki res da ima lepšo punco, pa bo za karto plačal več.

Avtor: Urška Vrščaj

Blog! Ja, že prav, vendar o čem?! Ostala sem brez ideje in prepričana da sem ne kreativna. Morda sem pa res… Tolažiti sem se začela z mislijo: » Pa saj ni nujno da je prav vsak človek kreativen. Očitno sem bolj operativni in maj kreativni tip človeka.« In ravno tu, se je porajala ideja o temi mojega bloga. Je kreativnost prirojena ali naučena vrlina?

Osnovno dejstvo, ki se ga moramo zavedati je, da je prav vsak izmed nas lahko kreativen. Zato se lahko prav vsi brez kančka slabe vesti znebimo vseh predsodkov in omejitev, katere po večini obstajajo ravno v naših glavah. In ker gre pri kreativnosti za veščino, tudi tukaj velja pravilo, kot pri vseh ostalih veščinah, da vaja dela mojstra in mojster redno ter pridno dela vajo. Žiga Vaupotič navaja dober primer kako kreativnost doseči : »Predstavljajte si, da se skupina ljudi odloči iti v mesto. Dovolj je, da so sprejeli odločitev, saj obstajajo ceste, kažipoti in avtomobili, do mesta ni težko. Toda če se ista skupina ljudi odloči, da bo preplezala goro, sama odločitev in postavitev cilja nista dovolj. Naučiti se morajo plezati. Enako je s kreativnostjo. Ni dovolj reči: »Želimo biti kreativni.« Naučiti se moramo, kako to doseči.

Ravno v tej točki, želim izpostaviti prihajajoč dogodek fANfARA2009, ki je definitivno rezultat odličnega tima študentov, ki z ambicioznostjo strmimo k vzgajanju naše kreativnosti. V kolikor se želite prepričati, da je kreativnost vrlina organizacijske ekipe fANfARA, oddajte svojo prijavo na dogodek zdaj! Bodite z nami 8. aprila, ker bomo z veseljem našo kreativnost delili z vami! Se torej vidimo 8. aprila?
Glede moje kreativnosti pa naj potolažena povem, da moj vlak še ni odpeljal, imel je le daljši postanek na postaji imenovani – nekreativnost :)… In že potujemo naprej!

Avtor: Anja Arhar

Res je, fANfARA se vztrajno približuje. Spletna stran, kjer se čas odšteva do velikega trenutka, ki ga vsi že nestrpno pričakujemo, pravi, da nas do tega ločita le še dobra dva tedna.

V posameznih ekipah, ki pletejo letošnjo fANfARO, je vse več dela, napetost se počasi že čuti v zraku, prav tako vsake toliko že prihaja do takšnih ali drugačnih manjših konfliktov, ki pa jih uspešno rešujemo.

Prav tako se stvari zapletajo in jih je potem potrebno odpletati, vendar pa se celotna ekipa zaveda, da so takšne stvari sestavni del organizacije nečesa takšnega kot je fANfARA. Prav tako ves čas nad nami sveti lučka, ki utripa in nas opozarja, da so roki tik pred vrati.

In ker smo ji vse bližje, je ozračje vse bolj vroče, kar čutimo vsi. V zadnjih dnevih jaz še posebno, ker sem kar iznenada dobila vročino, ki me kar noče in noče zapustiti. Očitno me je fANfARA že dodobra ogrela in se mi to pozna na takšen način. In glede na to, da je tako vroče že več kot dva tedna pred fANfARO, se sprašujem, kako vroče bo šele na sami konferenci.

Očitno bo že 8. aprila prav poletno! Ja, zagotovo bo zanimivo.

Avtor: Veronika Šantej

Neki človek je videl, kako je njegov osemdesetletni sosed vsadil breskev. Dejal mu je: Menda ne pričakuješ, da boš jedel breskve s tega drevesa?« Starček se je naslonil na lopato in odvrnil: »Pri tej starosti vem, da jih ne bom. Toda vse življenje sem užival breskve z drevesa, ki ga nisem vsadil jaz. Želim samo povrniti mojim prednikom, ki so posadili breskev zame.« (B.R.)

To misel sem nasledila v nekem brezplačniku, nagovor urednice. Verjetno se sprašujete kaj imata Fanfara in breskvino drevo skupnega..Veliko, seveda v prenešenem pomenu. Pri organiziranju Fanfare, je veliko novih članov, ki se prvič srečujejo s problematiko organiziranja velikega projekta, iskanja sponzorskih sredstev v času recesije, iskanju zanimive tematike in predavateljev, ki bodo pritegnili obiskovalce. Cilj je seveda zapolniti vse proste sedeže na Gospodarskem razstavišču, 8. aprila. Vendar to ni najpomembneje. Želimo si, da bodo obiskovalci zadovoljni, polni novega znanja in poznanstev zapustili Fanfaro in se nam pridružili na Afterparty-ju, kjer bomo skupaj nazdravili ob kozarčku ali dveh. Organizacija in koordinacija tako velikega projekta ni lahka, saj se moramo zanesti en na drugega in močni smo le toliko, kolikor je močan naš najšibkejši člen. Nekateri sodeluječi morda zadnjič »sadijo« Fanfaro. Gotovo si želimo, da bo marketinška konferenca obrodila dobre sodove, kar jih po našem dobrem gojenju, zalivanju, gnojenju, prav gotovo bo. Vendar prepričani smo, da bo v prihodnje, naslednjim generacijam, naslednjim študentom marketinga, rodila še večje in bolj sočne sadove, če jih seveda bodo znali obirati. Zato, tradicija se nadaljuje…

Fanfaro sadimo za vas, za nas in za prihodnost…

Avtor: Monika Habjanič

Mobilnega telefona! Ja, dolgo si nisem hotela priznati tega ‘šokantnega’ dejstva, vendar se je pred nedavnim zgodilo nekaj, kar mi je dokazalo nasprotno. Bojda se zaveš, kaj imaš, šele ko to izgubiš. Sama sicer svojega mobija nisem izgubila, sem pa ga na mojo veliko žalost pozabila v Mariboru. In verjeli ali ne, v hipu se mi je podrl celoten sistem, v mojem življenju je naenkrat zavladal kaos. Takrat sem se zavedla, kako odvisni smo v bistvu postali od teh majhnih elektronskih napravic, ki so v letih razvoja postale veliko več kot zgolj prenosno sredstvo za komuniciranje.

Kar naenkrat več ni bilo budilke, ki bi me zjutraj zbudila, ne ure, katera bi mi razkrila, če zamujam v službo ali ne, kdaj je čas za kosilo, ter kdaj za spanje. Tudi če sem zamujala na delo, tega nisem mogla sporočiti, ker preprosto nisem imela s čim. Prav tako nisem mogla pogledati, kdaj odpelje naslednji avtobus, ne poslati sporočila prijateljici, da me zaradi zadržanosti ne bo na kavico. Čvekanja dveh klepetavih babnic na sosednjih sedežih na avtobusu nisem mogla kar preprosto izklopiti z nabijanjem glasbe iz slušalk, niti nisem mogla fotografirati arhitekturno zanimive stavbe, ki sem jo med vožnjo opazila skozi okno. In še bi lahko naštevala. Dejstvo je, da so mobilni telefoni od svojega nastanka postali nepogrešljiv del naših življenj, pa če se tega zavedamo ali ne. Sicer sama zgodovina prenosnih telefonov sega v štirideseta leta prejšnjega stoletja, natančneje v leto 1947, ko so Bellovi laboratoriji že posedovali načrte za mobilno telefonijo, prvi ‘pravi’ mobilnik, ki je za razliko od prejšnjih poskusov tehtal ‘le’ en kilogram, pa je leta 1973 izumil takratni raziskovalec v podjetju Motorola, Martin Cooper (vir: Wikipedia). Kmalu so se pojavili novi proizvajalci mobilnih aparatov, ki so težili k novostim, in tako so se razvili mobilniki, ki jih uporabljamo danes.

Dandanes mobilni telefoni ne opravljajo več zgolj komunikacijske funkcije, temveč so postali multifunkcijske naprave, ki nam olajšujejo življenje. Posedujejo namreč številne aplikacije, ki ne omogočajo zgolj klicanja in pošiljanja SMS sporočil, temveč lahko z njimi med drugim poslušamo tudi radio, mp3-je, gledamo TV, igramo igrice, dostopamo do interneta, beremo e-maile, izmenjavamo podatke preko Bluetooth in infra-rdeče tehnologije, fotografiramo, snemamo videe, pošiljamo MMS-e, plačujemo, omogočajo pa nam tudi navigacijo s pomočjo vgrajenih GPS naprav. Mobilni telefon, ki ga po najnovejših podatkih Mednarodne telekomunikacijske zveze ITU uporablja že okrog 60% svetovne populacije (vir: www.siol,net), pa je postal tudi personaliziran osebni pripomoček, ki veliko pove o njegovem uporabniku, saj mu omogoča, da zunanji izgled telefona, pa tudi številne funkcije, kot je denimo ozadje zaslona ali zvonjenje, povsem prilagaja svojim željam in potrebam.
Kakšna pa je prihodnost mobilne telefonije? Trenutno je v uporabi oziroma razvoju tretja generacija mobilnih telefonov, imenovana 3G, ki je mobilne telefone transformirala v prave multimedijske centre. Do leta 2010 naj bi se z mobilnim telefonom lahko od koderkoli povezali s prenosnimi ali stacionarnimi računalniki, mobilni telefoni pa naj bi postali tudi pripomoček za shranjevanje in izmenjavanje dokumentov. Še več; mobilniki naj bi postali nekašen dalinjski upravljalec, ki bo skozi interakcijo z drugimi tehnološkimi napravami, kot je npr. pomivalni stroj, upravljal z njimi, telefoni pa naj bi se začeli napajati preko solarne energije (vir:Liz Kolb, www.cellphonesinlearning.com).

Ja, brez mobilnikov v vsakdanjem življenju vsekakor več ne gre. Ključno vlogo pa igrajo tudi pri organizaciji naše študentske marketinške konference Fanfare, saj veliko interakcije in komunikacije med člani društva, pa tudi s predavatelji, sponzorji, mediji, itd. poteka prav preko mobilnih telefonov. Fanfara pa ima z mobilniki še eno vzporednico – in sicer razvoj. Tako kot mobilni telefoni se razvija tudi konferenca, ki postaja zmeraj boljša, bolj zanimiva, bolj poučna in seveda tudi bolj zabavna, v kar se boste 8. aprila na lastne oči in useša lahko prepričali tudi sami.:)

Avtor: Anita Žumer

Spominjam se, da je več ljudi govorilo, da bo leto 2009 nekaj zelo posebnega. Bo leto drastičnih sprememb. Kmalu v novem letu se teh besed spomnim, ko se zavem, da se je to meni zgodilo (in se še dogaja). Tako, dobesedno čez noč. Vendar sem v srcu bila mirna, vedoč, ker to je to. Kolegica je že pisala o t. i. prehodnih obdobjih. Po / med enem izmed njih, konkretno faksu, pogosto sledi selitev od doma. Društvena kolegica jih tudi imenuje, kot najtežja obdobja. Res je, da se na drugem štedilniku enaka juha kar drugače skuha in se še perilo drugače pere. Vam zaupam, kaj je najtežje. Najtežje je to, ko hočem vedeti, kaj je vendarle to to. Na vseh področjih svojega življenja.

Samo življenje me je pripeljalo do točke, ko se moram in se tudi hočem, končno odločiti za tisto pravo, da imam mir v sebi, da lahko gradim na tem miru – poti, odločitvi. Ali je potem še težko? Ni več, ker potem vem, na katero pot me srce vleče. Tako, radikalno drezam v vsa področja svojega življenja. Delam inventuro, črtam, kjer srce ni mirno, so dvomi in zavore ter gradim, kjer zaigra, še bolj zaigra. Če je pa vmes. Ja, to je pa tisto res najtežje. V resnici grozljivo, ker ne vem, kako dolgo bo varilni aparat zdržal. Potem še beseda na R malce ponagaja.

Tudi januarskih besed našega capo di bande še slišim, ko je dejal, da bo letošnja fANfARA glasnejša, še večja, še bolj inovativna, še bolj drugačna od prejšnje, še bolj na nivoju. Bo še več novih praktičnih znanj, spoznanj, boljši žur od lanskoletnega. Skratka, v vseh mogočih presežkih, fANfARA 2009. Nekaj tega smo / ste že lahko prebrali, videli, slišali. Pa vam je srce pri tem zaigralo, so se vam filmčki pred očmi vrteli in že glasbo z afterpartiya slišali ter v ritmu migali? Ja, to je vendarle to!! In čemu ta nemir?! Seveda, še prej se na http://fanfara.net/2009/prijava pofočkaj, da te sedež, 8. aprila, prost počaka.

Avtor: Mak Kordić

Moj prvi blog post je bil namenjen Emi o kateri nisem napisal nič lepega Tokrat bom v zobe vzel letošnje Viktorje.

Slon & Sadež, ki sta vodila prireditev sta hm… sej sta bila na trenutke zabavna in sta me nekajkrat celo nasmejala, samo večina “nastopa” pa mi je bila kvečjemu povprečna. Men se zdi, da sta bila, ko sta vodila oddajo na SLO 1, precej boljša kot sedaj. Razlog zakaj so ju zbrali, da ponovno vodita Viktorja ne vem, predvidevam pa da sta bila cenejša od kakšnih alternativ (Zrnec …)

Druga stvar, ki mi ni bila všeč so bili podeljevalci nagrad. “Skeči”, ki so si jih zmišljevali v zaoderju so bili slabi oz. slabo izvedeni. Tukaj bi bilo precej bolje, če bi imeli ljudi, ki bi dejansko sestavili nekaj pametnega in zabavnega in to potem “povedali” podeljevalcem. Dvomim, da pri Oskarjih Angelina Jolie, 2 min pred nastopom v zaoderju tuhta kaj bo povedala, da bo smešno in kul
Glasbene točke? Ojoj. Pri Janu Plestenjaku, ki je po moji oceni eden slabših vokalov v Sloveniji, so mu pri njegovih pesmih back vokale pele najboljše slovenske vokaliste oz. vsaj Alenka Godec in Nuša Derenda. Moglo bi biti obratno če že sploh kako. Dan D so bili vredu, so stari mački in imajo stvari naštudirane.

No in ostanejo mi še nagrade. Menim, da Viktorjev 08 sploh ne bi bilo, če ne bi bilo oddaje AS ti tud not PADU! Zakaj? Zato ker ne bi imeli koga nominirat!! Kar se pa gospe Karin tiče, tole je pa res velik kiks. Kako lahko sploh nekdo da njo, Zrnca in Bizovičarja v isto kategorijo? Pa kdo sploh je ta Karin? Jaz je po pravici še nisem nikoli zasledil na TV-ju, kaj šele da bi jo nominiral za viktorje. Verjetno je to njena prva in zadnja nominacija
Svetla točka Viktorjev je bil legendarni Zrnec, ki ga sploh ni bilo Govor, ki ga je napisal je bil res smešen in v dobri meri prostaški. Kapo dol Zrnec.

Svoje mnenje sem oblikoval na podlagi gledanja Viktorjev in branja vseh komentarjev ob novicah na portalih 24ur.com in Delo.si. Povem vam, da veliko ljudi misli enako Na Viktorjih bi se dalo še veliko postoriti in jih izboljšati, vendar ljude, ki so jih delali očitno niso zainteresirani da bi delali stvari boljše in drugačne. Če želite biti drugačni, boljši in bolj inovativni, potem pridite na fANfARO in zablestite!

Avtor: Suzana Žbogar

Vstopnice za fANfARO so že nekaj časa na voljo, prav tako je znan del njenega programa. Tako je napočil čas, da se tudi naša ekipa PR-ja, katere del sem tudi sama, resneje loti svojega dela. Naša Eva nam je razdelila naloge, mi pa smo se zagrizeno lotili dela. Težimo k temu, da bo letošnja simfonija marketinga še za nekaj decibelov glasnejša.

8. aprila bo najglasnejša študentska marketinška konferenca zaigrala že drugič. Tako je lanska PR ekipa pridno zabeležila določena spoznanja in izkušnje, ki jih letos deli z nami. Njihove izkušnje nam pomagajo pri naši izvedbi, ki jo skušamo še nadgraditi.

In kaj trenutno počnemo?
Urška je v kontaktu z določenimi mediji, prek katerih bomo povečali našo odmevnost. Za vsebino novičk skrbi Monika, za promocijski tekst je poskrbela Anja, ki je sestavila tudi adremo medijev. Sama sem izbrskala vsa potencialna študentska društva in jih prek elektronske pošte obvestila o našem dogodku. Nad nami bedi Eva, ki redno hodi na sestanke vodij ekip, poskrbi, da so naši blogi oddani pravočasno in osvežuje novičke na spletni strani.

Torej, naše ciljno občinstvo obveščamo o našem dogodku. Podajamo osnovne podatke o tem, kje in kdaj se bo dogodek odvijal, o vsebini in ceni vstopnice ter, kje se morajo znanja željni študentje prijaviti, da bodo domov odšli bogatejši za nova spoznanja, ki jim bodo v življenju še kako koristila. Pri informiranju se poslužujemo predvsem elektronske pošte, spletnega portala Facebook in ostalih potencialnih medijev.

PRovci pa ne spimo niti po dogodku, saj nam je dodeljena čast, da v orkestru zaigramo zadnje note. Poskrbeti moramo, da bodo mediji o nas pisali oz. govorili. Temu sledi spremljanje in analiziranje njihovih objav.

Verjamem, da bo bomo ocenili, da je bil naš velik trud sorazmeren z doseženimi rezultati!