Avtor: Maja Podboršek

Vseskozi imam občutek, da obstaja med našimi težavami in tem, da poskušamo zadovoljiti pričakovanja drugih, neka globja povezava. Vendar je v tem trenutku ne najdem. Najbolje bo, da grem teč in se nadiham svežega zraka! Štartam počasi, da se ogrejem, in potem tečem malo hitreje. Opazujem hribe, da bi se malo sprostila, vendar me ne prevzamejo , saj sem jih že tolikokrat videla. Makadam preide v asfalt, iz katerega kar puhti sopara po dežju. Misli mi uhajajo na predstavitev… začel se je klanec, najtežji del poti, po kateri običajno tečem. Podoben je situaciji kateri se neizmerno z superduper hitrostjo bližamo…govorim namreč o našem dnevu, o dnevu fanfare, ki bi moral biti na koledarju vsakega študenta…Sopara je tako močna, da se kar kadi iz asfalta, klanec pa je tako stran, da imam občutek, da mi že spodrsuje. Vendar to spoznanje, ta novi zorni kot, mi daje novo moč, ki se preliva v vsako mišico telesa.

Kakšen pogled! Čeprav sem že tolikokrat tekla po tej poti. Zdaj je drugače! Naredila sem majhno izjemo, noge so me brez mojega ukaza pripeljale do kraja zločina, ki se bo zgodil na velikem stadionu Gospodarskega razstavišča. Nisem si mogla pomagati, da ne bi obšla gospodarskega razstavišča. Tečem moj krog, in močno čutim, da je tokrat resnično moj, premagan do zadnjega klanca. Vendar glavni stadion že prihaja. Velika arena v kateri bo ob prepričljivih zgodnjih urah vsak šsdmsejevec zavzel svoj prostor na progi in bil v poziciji nizkega štarta. Čeprav dvomim, da brez močne doze kave ne bo ne štarta niti teka:).

Začenja se mesec dolg maraton, katerega štartna in ciljna ravnina bo ravno v dvorani B2, kjer bi nam zavidala tudi sama Maria Mutola:). Vedno si je želela takega evropskega pokritega stadiona, pa ji žal ni ratalo.:)haha. No moji tekači in tekačice, če še niste odprli tekaške sezone, ali pa vas morda tekaški čeveljci še zmeraj čakajo pod posteljo, jih fANfari na ljubo hitro obujte in se naužijte svežega ljubljanskega zraka, ali pa vsaj znanja na fanfari, kajti pričakuje vas največja najboljša evropska trenerka FANFARA. Za vas pa sedaj odpiram progo jaz, ali se mi boste pridružili? Obljubim, da se bo eni uri “teka na fanfari” sproščal hormon, zaradi katerega ne boste čutili nobene bolečine in bo tla pod nogami zamenjal občutek pene in pijanosti:)hmmm to zadnje verjetno ne bo zaradi teka:)haha. Ne verjamete? Prepričajte se sami, se vidimo na Fanfari 2009.

p.s: čeprav sem sedaj na koncu dobila idejo, da bi res lahko organizirali kakšen tek, morda celo dobrodelen Fanfarin tek.

Avtor: Maja Podboršek

Vsak dan vstati na pravo nogo zahteva pri meni tako fizičen kot psihičen napor. Vadba, zdrav zajtrk, začeti dan z izrazom ljubezni do stistih, ki mi nekaj pomenijo….že ko mislim, da mi ni uspelo stopiti na pravo nogo se spomnim, da vseeno nihče pred mano ni živel mojega življenja, prav tako se še ni, niti se ne bo soočil z mojimi izzivi. Nietzsche je nekoč dejal, da tisti, ki lahko prenese vsak zakaj v življenju, bo z lahkoto premagal tudi vsak kako. Tako se tudi zame vsako sekundo in vsak dan začenja novo življenje.V notranjosti vsakega od nas je kotiček, kjer živimo čisto sami in tam se obnavljajo vrelci ter zatečejo sanje, ki nikoli ne bodo presahnili.

Seveda razumete, da obstajajo dnevi, ko si ne želiš nasvetov-verjamem, da spoznanje pride samo takrat, ko ga je človek pripravljen sprejeti. Jaz ga nisem želela nekaj časa, dokler sebe nisem videla pasti iz čustvene gugalnice. Takrat sem dojela, da sem ob sebi imela indijanskega darovalca. Indijanski darovalec je sinonim, da nekaj dobimo v zameno za nič, kar se zdi nekaterim celo samoumnevno. (lahko tudi obraten pomen). Takšna ironija se je pojavila že v času prispetja prvih belcev v Ameriko, ki so jih presenetile navade Indijancev. Naprimer, ko je belca zeblo, mu je Indijanec solidarno odstopil svojo odejo. Belec je zmotno mislil, da gre za darilo, in je bil užaljen, ko je Indijanec odejo zahteval nazaj. Se vam ne zdi, da bi tak primer lahko vsakdo izmed nas apliciral v svoje življenje?

Pa vseeno, govorila sem o prijateljstvu, ki ni pogodba in katerega darila niso bile obljube. Vsekako pa vedno v boju vitalizem vrs. nihilizem vedno zmaga vitalizem. S tem sem se naučila preleteti zmotna prepričanja, ki pa ti lahko seveda prihrani veliko časa, čeprav na koncu polovico življenja porabimo za to da ugotovimo, kaj narediti s časom, ki smo ga prihranili, ker tako ali tako vsakodnevno trgujemo z njim. Vsekakor ga bom v teh mescih nekaj namenila fanfari in se pridružila ekipi iskalcev izkušenj in znanj zunaj meja povprečnosti. V vsakemu od nas tli želja, da bi kaj zapustili bodočim rodovom šsdms-ja, nekaj kar bo dokazovalo, da smo zares obstajali. Nedvomno jim bomo zapustili projekt, ki, bo počastitev naših dosežkov in našega truda, v tem primeru pa bi lahko rekla da bo naša zapuščina v pomenu indijanskega darovalca. Fanfara bo postala brezčasna in z leti močnejša, ker se zavedamo da denar nikoli ne sproži ideje in znanja ampak je ideja tista, ki privabi denar (v ekipi sponzorjev bi mi vsi lepo prikimavali:)). Ko nas bodo čez 30 let vprašali o fanfari in o njenih začetkih-seveda bomo oz. bodo nekateri sigurno tudi takrat sodelovali, morda v kakšni drugi vlogi, (tako kot so vprašali zelo znanega čelista Pabla Cesalsa, zakaj pri starosti 85 let še vedno vadi pet ur na dan), jim bomo odgovorili: “Ker mislimo, da postajamo boljši.”