Avtor: Matic Majnik

Mogoče bo tale moj prispevek na blogu fANfARE izpadel kot nekakšna recenzija knjige …
Pred nekaj dnevi, mi je kolega Darijan priporočil dve knjigi avtorja Paula Ardena. Za začetek naj povem, da me je že sam izgled knjig močno presenetil, saj obljubljata lahkotno branje in svežino, hkrati pa tudi aktualnost, saj me neznansko morijo knjige, ki se priporočajo kot »obvezno branje«, katere pa so močno za časom in popolnoma neaktualne – to seveda ne velja za vse!

Kakorkoli, ker sem imel sedaj malce več časa, sem se jih z veseljem lotil. Kot pričakovano, sta knjigi popolnoma upravičili pričakovanja, ki sem jih imel od njiju, še celo več, bralcu omogočata »razmišljanje s svojo glavo«. Prva knjiga »It’s not how good you are, it’s how good you want to be«, daje bralcu dejansko misliti, da je vse mogoče, česar se človek loti, če ima le dovolj močno voljo, in če si tega zares želi – in po mojem mnenju, je želja in volja, ključnega pomena pri vsaki stvari, ki se jo človek loti! V knjigi najdemo tudi napotke oz predloge, kako in zakaj početi določene stvari. Kot piše na zadnji strani knjige je to nekakšna »pocket bible« - in dejansko je res, saj bi jo priporočal vsakemu, ki ga zanima marketing, networking, pr, branding in podobno!

Druga knjiga, »Whatever you think, think opposite« se mi je zdela še boljša kot prva (čeprav sta obe hudo dobri), saj bralcu prikazuje primere, kako bi bilo če bi stvari naredil »opposite«. V bistvu so primeri precej banalni in vsakodnevni, vendar bi vsak povprečen človek, na določeno situacijo odreagiral povsem enako – tukaj avtor prikazuje, kaj bi bilo, če bi se odločil narediti ravno nasprotno! Kajti, če bo človek neopazen, si ga nihče ne bo zapomnil. Če pa bo človek opazen, s tem da nekaj naredi, pa četudi narobe, si ga bodo ljudje zapomnili, saj kot pravijo, na napakah se učimo! V knjigi mi je bila še posebno všeč tema »It’s better to regret what you have done, than what you haven’t« - in dejansko je res!

No, pa da ne bom izdal vsega o čemer se v knjigi govori… Knjigi vam lahko samo toplo priporočam, saj dasta bralcu res nekaj za »razmišljati«, vendar na tak, lahkoten način! In pa še en nasvet avtorja – »Fail, fail again. Fail better«
Če pa vas zanima še več stvari o marketingu, PR, brandingu, pa nas obvezno obiščite na fANfARI, kjer boste našli sigurno zanimive stvari!
P.S.: Če se le da, dobite knjigo, ki je napisana v angleščini, saj je večji »feeling« brati knjigo v original jeziku, hkrati se boste pa naučili še nekaj marketinških besed…

Avtor: Damjana Pangerčič

Pretekli teden sem bila na zanimivem in poučnem predavanju dr. Lučke Kajfež Bogataj, naše okoljevarstvenice in Nobelove nagrajenke.

Postregla je s podatki, ob katerih človek ne more in ne bi smel ostati ravnodušen. Beseda je seveda tekla o globalnem segrevanju in posledicah le tega. Ponekod zasledimo, da se je zemlja ohlajala in segrevala že v preteklosti in da današnje spremembe niso posledica industrializacije in razvoja. Vendar se spremembe niso nikoli v zgodovini dogajale tako hitro in v globalnih razsežnostih kot se v zadnjih 200 letih. Tako so znanstveniki prišli do zaključka, da je za 85% sprememb v okolju odgovoren človek, ostalih 15% pa je naravnih sprememb. ZDA počasi priznavajo stroki, da ima prav, na drugi strani pa države v razvoju kot sta Indija in Kitajska pravita, da ne bodo zmanjševale emisij, ker imajo tudi one pravico do razvoja kot so ga imele v preteklosti zahodne civilizacije. Danes je edino merilo uspeha v državah gospodarska rast. Vendar imeti gospodarsko rast in hkrati skrbeti za okolje se zdi utopično, kajti gospodarska rast je povezana z večjo rabo fosilnih goriv. Temu bi se bilo sicer mogoče izogniti z uporabo obnovljivih virov, jedrsko energijo in energijsko manj požrešno proizvodnjo. V teoriji se vse sliši lepo in prav vendar v realnosti ekonomske zakonitosti narekujejo drugačno pot. Po nekaterih podatkih naj bi porabili šele 1/3 nafte, 1/5 zemeljskega plina, premog pa je skoraj še neizkoriščen. To pomeni, da bo gospodarstvo še naprej uporabljalo fosilna goriva, ki so cenejša na žalost pa zelo škodljiva okolju (izpusti CO2). Tako je ozračje toplejše že za 1 C, zgornja meja kateri pa bi se človeštvo lahko prilagodilo pa je otoplitev za 2° C. Z današnjim tempom pa bi do konca stoletja lahko prišli do globalnih + 6° C. To dejstvo je zelo zaskrbljujoče, še posebno ob dejstvu, da naraščajo prebivalstvo, BDP in poraba fosilnih goriv. Leta 2050 bi tako morala Slovenija imeti 80% manj izpustov, sedaj pa se pogovarjamo o morebitnem zmanjšanju za 20%. Ker pa je Slovenija v fazi največje gospodarske rasti si je v Bruslju celo izbojevala povečanje izpustov! Tako se zdi, da je okoljevarstvena tematika priljubljeno sredstvo svetovnih politikov s katerim gradijo svoj ugled, resnosti situacije pa se ne zavedajo najbolje in vsekakor premalo storijo za učinkovit ekološki pristop globalnega gospodarstva.

Se pa prebuja okoljevarstvena zavest prebivalcev in je že opaziti prve korake, ki so okolju prijazni. Pravijo, da iz majhnega raste veliko, torej se mora najprej vsak posameznik začeti vesti odgovorno. Svetel zgled je tu Fanfarin generalni sponzor Si.mobil, ki je v podjetju vpeljal akcijo Remisli kar pomeni, da se morajo vsi v podjetju vesti okolju prijazno (recikliranje, varčevanje z energijo, manjša poraba papirja…), akcijo pa je že povzela tudi Ekonomska fakulteta. Ste vedeli npr. da črno ozadje na računalniku porabi kar 30% manj energije kot barvno? Torej za razne Power point predstavitve kar pridno uporabljajte črno ozadje in ob tem skrbite za okolje! Ekološka komponenta je danes tudi vse bolj prisotna pri mnogih proizvodih na trgu in da smo potrošniki obveščeni tudi o tem mora učinkovito skrbeti marketinški oddelek podjetja, saj ljudem ni vseeno kaj kupujejo. Kako k temu pristopajo slovenski strokovnjaki pa preverite na Fanfari 2009!

Avtor: Jerko Grom

Vsak nekaj prodaja, pa če ne gre to za kebab avto ali pa smoothie, je lahko to vaša ideja, vaše znanje ali pa mogoče izgovor zakaj nismo uspeli pravočasno oddati seminarske naloge. Ljudje pa sprejemamo odločitve za določen »nakup« na podlagih racionalnih ter čustvenih razlogov. V veliki večini pa gre pri »nakupih« za čustveno odločitev kasneje pa si poskušamo svoj nakup upravičiti z racionalnimi »razlogi«. Kako pa pripraviti nekoga, da bo »kupil« nekaj kar nikakor ne potrebuje oz. v kar ne verjame. Potrebno je uporabiti le prave besede. Ljudje radi slišimo besedne zveze kot so brezplačno darilo, popolnoma novo, v opravičilo za napako sem pripravil nekaj ekskluzivno za vas etc. Največji motivatorji, ki nas »prisilijo« v nakup pa so:

Strah – posebna ponudba traja le nekaj dni, in mi je ne smemo zamuditi
Ekskluzivnost - posebna blagovna znamka, ki je nima vsak
Pohlep – drugi ljudje ne bodo mogli kupiti po tej posebni ponudbi
Zavist- moj sosed ima podoben produkt, no bom pa jaz kupil nekaj boljšega, če že nimam lepše žene
Tako da, prijavite se na novo Fanfaro do 31 marca, saj boste vstopnice tako dobili po posebni ekskluzivni ceni, vaš kolega s faksa, ki res da ima lepšo punco, pa bo za karto plačal več.

Avtor: Urška Vrščaj

Blog! Ja, že prav, vendar o čem?! Ostala sem brez ideje in prepričana da sem ne kreativna. Morda sem pa res… Tolažiti sem se začela z mislijo: » Pa saj ni nujno da je prav vsak človek kreativen. Očitno sem bolj operativni in maj kreativni tip človeka.« In ravno tu, se je porajala ideja o temi mojega bloga. Je kreativnost prirojena ali naučena vrlina?

Osnovno dejstvo, ki se ga moramo zavedati je, da je prav vsak izmed nas lahko kreativen. Zato se lahko prav vsi brez kančka slabe vesti znebimo vseh predsodkov in omejitev, katere po večini obstajajo ravno v naših glavah. In ker gre pri kreativnosti za veščino, tudi tukaj velja pravilo, kot pri vseh ostalih veščinah, da vaja dela mojstra in mojster redno ter pridno dela vajo. Žiga Vaupotič navaja dober primer kako kreativnost doseči : »Predstavljajte si, da se skupina ljudi odloči iti v mesto. Dovolj je, da so sprejeli odločitev, saj obstajajo ceste, kažipoti in avtomobili, do mesta ni težko. Toda če se ista skupina ljudi odloči, da bo preplezala goro, sama odločitev in postavitev cilja nista dovolj. Naučiti se morajo plezati. Enako je s kreativnostjo. Ni dovolj reči: »Želimo biti kreativni.« Naučiti se moramo, kako to doseči.

Ravno v tej točki, želim izpostaviti prihajajoč dogodek fANfARA2009, ki je definitivno rezultat odličnega tima študentov, ki z ambicioznostjo strmimo k vzgajanju naše kreativnosti. V kolikor se želite prepričati, da je kreativnost vrlina organizacijske ekipe fANfARA, oddajte svojo prijavo na dogodek zdaj! Bodite z nami 8. aprila, ker bomo z veseljem našo kreativnost delili z vami! Se torej vidimo 8. aprila?
Glede moje kreativnosti pa naj potolažena povem, da moj vlak še ni odpeljal, imel je le daljši postanek na postaji imenovani – nekreativnost :)… In že potujemo naprej!

Avtor: Anja Arhar

Res je, fANfARA se vztrajno približuje. Spletna stran, kjer se čas odšteva do velikega trenutka, ki ga vsi že nestrpno pričakujemo, pravi, da nas do tega ločita le še dobra dva tedna.

V posameznih ekipah, ki pletejo letošnjo fANfARO, je vse več dela, napetost se počasi že čuti v zraku, prav tako vsake toliko že prihaja do takšnih ali drugačnih manjših konfliktov, ki pa jih uspešno rešujemo.

Prav tako se stvari zapletajo in jih je potem potrebno odpletati, vendar pa se celotna ekipa zaveda, da so takšne stvari sestavni del organizacije nečesa takšnega kot je fANfARA. Prav tako ves čas nad nami sveti lučka, ki utripa in nas opozarja, da so roki tik pred vrati.

In ker smo ji vse bližje, je ozračje vse bolj vroče, kar čutimo vsi. V zadnjih dnevih jaz še posebno, ker sem kar iznenada dobila vročino, ki me kar noče in noče zapustiti. Očitno me je fANfARA že dodobra ogrela in se mi to pozna na takšen način. In glede na to, da je tako vroče že več kot dva tedna pred fANfARO, se sprašujem, kako vroče bo šele na sami konferenci.

Očitno bo že 8. aprila prav poletno! Ja, zagotovo bo zanimivo.

Avtor: Darijan Matevski

Približuje se dan, ko bo naša fANfARA upihnila drugo svečko. Približuje se dan ko bomo na after-partiju debatirali o tem kako smo delali na tem projektu, kako smo nekaj zelo dobro izpeljali, drugo pa še bolje. Ampak za enkrat še nismo tam, še vedno nas čaka kar nekaj dela in ko človek nekaj dela z veseljem, pa čeprav kdaj tega ni opaziti, počne to brez vsakršnih problemov in zadržkov.

Moram priznat, fANfARA ni samo projekt, kjer bi človek samo delal po nekih navodilih in načrtih, fANfARA je projekt pri katerem velja tudi samoiniciativa in je projekt, ki me je veliko naučil. Naučil sem se tako projektnega dela kot tudi življenjskih modrosti, v pravi obliki pa sem spoznal tudi strica DEADLINE-a. Ampak konec koncev se večkrat zgodi, da smo ljudje najbolj produktivni ravno takrat, ko nam voda teče v grlo.
Biti kreativen, imeti ob pravem času prave ideje medtem pa stric DEADLINE trka na vrata in jih po malem že odklepa-misija (ne)mogoče. Spoznanje, da ravno takrat ko potrebuješ dobre ideje teh ni, mi je dalo misliti. Človek sam pri sebi išče odgovore o tem fenomenu in nekako ugotovi, da je možnih razlogov več, ampak eden najpomembnejših je verjetno ta, da se dobre ideje porodijo kar naenkrat, med branjem knjige, gledanjem televizije, sprehodom,…

Ravno ta element, ideja, ki nima neke začrtane smernice in nima točno določene oblike, je tisti del, zaradi katerega se včasih ali celo prepogosto srečamo s stricem DEADLINE-om. Naučimo se delati pod pritiskom, saj če nam strica ne uspe prehiteti se zgodi verižna reakcija. Podirati se začnejo domine, ki stojijo za teboj, pa čeprav ste del iste vojske oz ekipe. Mogoče pa je »catch« ravno v tem, da mora vsak pri sebi poiskati in spoznati način, ki mu najbolj pomaga in olajša iskanje dobrih idej. Ampak ne glede na to, da lastnega guruja idej še nisem našel, mislim da smo obveznosti dobro izpeljali. Dejansko guruja sploh ne potrebujem, saj ŠS DMS »Team spirit« deluje brezhibno.

Avtor: Aljoša Vizovišek

Ljudje smo družabna bitja. Kar pomeni, da se med sabo družimo in povezujemo. Združujemo se v plemena, družine, organizacije, društva…Vse udeležence pa povezujejo neke vezi, naj si bodo prijateljske, družinske, materialne…

Skozi vse življenje smo torej člani nekih združenj. V nekaterih smo celo življenje, v druga vstopamo in izstopamo. Eno takšnih združenj je družina. Čeprav vanj nismo vstopili prostovoljno, in drugih članov ne moremo izbirati, smo v njej celo življenje. Drugi zelo pomemben primer združenja je služba. V okviru določenih omejitev si jo lahko izberemo sami, pa tudi izstopimo lahko, kadar želimo. Spet nekatera združenja so odprta za vse, druga imajo eksluzivno članstvo. Takšni ljudje imajo lahko občutek, da so bolj pomembni od drugih.
Mimogrede, 8. Aprila se bo na Gospodarskem razstavišču zbrala skupina ljudi, ki jo zanima marketing, da bi poslušala mnenja nekaterih strokovnjakov s tega področja. Si zraven?

Avtor: Veronika Šantej

Neki človek je videl, kako je njegov osemdesetletni sosed vsadil breskev. Dejal mu je: Menda ne pričakuješ, da boš jedel breskve s tega drevesa?« Starček se je naslonil na lopato in odvrnil: »Pri tej starosti vem, da jih ne bom. Toda vse življenje sem užival breskve z drevesa, ki ga nisem vsadil jaz. Želim samo povrniti mojim prednikom, ki so posadili breskev zame.« (B.R.)

To misel sem nasledila v nekem brezplačniku, nagovor urednice. Verjetno se sprašujete kaj imata Fanfara in breskvino drevo skupnega..Veliko, seveda v prenešenem pomenu. Pri organiziranju Fanfare, je veliko novih članov, ki se prvič srečujejo s problematiko organiziranja velikega projekta, iskanja sponzorskih sredstev v času recesije, iskanju zanimive tematike in predavateljev, ki bodo pritegnili obiskovalce. Cilj je seveda zapolniti vse proste sedeže na Gospodarskem razstavišču, 8. aprila. Vendar to ni najpomembneje. Želimo si, da bodo obiskovalci zadovoljni, polni novega znanja in poznanstev zapustili Fanfaro in se nam pridružili na Afterparty-ju, kjer bomo skupaj nazdravili ob kozarčku ali dveh. Organizacija in koordinacija tako velikega projekta ni lahka, saj se moramo zanesti en na drugega in močni smo le toliko, kolikor je močan naš najšibkejši člen. Nekateri sodeluječi morda zadnjič »sadijo« Fanfaro. Gotovo si želimo, da bo marketinška konferenca obrodila dobre sodove, kar jih po našem dobrem gojenju, zalivanju, gnojenju, prav gotovo bo. Vendar prepričani smo, da bo v prihodnje, naslednjim generacijam, naslednjim študentom marketinga, rodila še večje in bolj sočne sadove, če jih seveda bodo znali obirati. Zato, tradicija se nadaljuje…

Fanfaro sadimo za vas, za nas in za prihodnost…

Avtor: Peter Pečenko

V svojem prejšnjem blogu sem se bežno dotaknil teme oglaševanja na slovenskih in ameriških univerzah. Naključje pa je hotelo, da sem imel v preteklih dneh priložnost videti, notranjost večje nemške univerze.

Sprva nam malo razkažejo okolico ter institucije in organizacije v bližini (referat, tajništvo, mednarodna pisarna), ki se začuda nahajajo v kar v okoliških hišah oziroma bolje rečeno dvo, tro-nadstropnih vilah z ogromnimi zastekljenimi zimskimi vrtovi. Docentka opazi naše začudenje in nam v isti sapi hiti razlagat, da vse lepo in prav, vendar dotične stavbe počasi propadajo, ker univerza ne dobi zadostno količino sredstev, za obnovitev vseh dotrajanih elementov.

Pridemo do poslopja, ki je nekoč bilo univerzitetna veterinarska klinika. Poudarek na nekoč. Sedaj zaradi pomankanja sredtev, ki jih država namenja dotični univerzi, študentje veterine, prakso opravljajo kar na mestni veterinarski kliniki. In seveda sledi še daljši samogovor o tem kako morajo krčiti tudi ostale univerzitetne programe, število asistentov in posledično tudi število študentskih mest, kajti kot že omenjeno, dobijo premalo sredstev s strani države.

Končno z otroško-velikimi očmi vstopim v glavno poslopje univerze. Široka rdeča preproga me vodi od predavalnic h knižnicam, od knjižnic k računalniškim učilnicam. Povsod je na vidnem mestu prisoten grb univerze, kar pri obiskovalcu vzbuja občutek svečanosti. Pogled mi uide na oglasne table gosto prelepljene z oglasi študentov za proste sobe, prodajo koles, jezikovnimi tečaji…kar se tiče »uradnega«, s strani fakultete spodbujanega oglaševanje opazim le nekaj uokvirjenih plakatov, ki spodbujajo Fair-trade trgovino in uživanje bio produktov. Veliko bolj bodejo v oči table (glej fotografijo spodaj), ki prepovedujejo kakršnokoli oglaševalsko aktivnost na nekaterih najprometnejših delih univerze. Čisto nasprotje Ameriki.

Kar se tiče letošnje fANfARE bo ta zagotovo ponudila še več, še boljše in odmevnejše, ob odsotnosti kakršnihkoli sredstev s strani države in Recesiji navkljub. Kako nam bo to uspelo, pridite pogledat na Gospodarsko razstavišče. Kdo ve, morda pridejo tudi Nemci.

Avtor: Monika Habjanič

Mobilnega telefona! Ja, dolgo si nisem hotela priznati tega ‘šokantnega’ dejstva, vendar se je pred nedavnim zgodilo nekaj, kar mi je dokazalo nasprotno. Bojda se zaveš, kaj imaš, šele ko to izgubiš. Sama sicer svojega mobija nisem izgubila, sem pa ga na mojo veliko žalost pozabila v Mariboru. In verjeli ali ne, v hipu se mi je podrl celoten sistem, v mojem življenju je naenkrat zavladal kaos. Takrat sem se zavedla, kako odvisni smo v bistvu postali od teh majhnih elektronskih napravic, ki so v letih razvoja postale veliko več kot zgolj prenosno sredstvo za komuniciranje.

Kar naenkrat več ni bilo budilke, ki bi me zjutraj zbudila, ne ure, katera bi mi razkrila, če zamujam v službo ali ne, kdaj je čas za kosilo, ter kdaj za spanje. Tudi če sem zamujala na delo, tega nisem mogla sporočiti, ker preprosto nisem imela s čim. Prav tako nisem mogla pogledati, kdaj odpelje naslednji avtobus, ne poslati sporočila prijateljici, da me zaradi zadržanosti ne bo na kavico. Čvekanja dveh klepetavih babnic na sosednjih sedežih na avtobusu nisem mogla kar preprosto izklopiti z nabijanjem glasbe iz slušalk, niti nisem mogla fotografirati arhitekturno zanimive stavbe, ki sem jo med vožnjo opazila skozi okno. In še bi lahko naštevala. Dejstvo je, da so mobilni telefoni od svojega nastanka postali nepogrešljiv del naših življenj, pa če se tega zavedamo ali ne. Sicer sama zgodovina prenosnih telefonov sega v štirideseta leta prejšnjega stoletja, natančneje v leto 1947, ko so Bellovi laboratoriji že posedovali načrte za mobilno telefonijo, prvi ‘pravi’ mobilnik, ki je za razliko od prejšnjih poskusov tehtal ‘le’ en kilogram, pa je leta 1973 izumil takratni raziskovalec v podjetju Motorola, Martin Cooper (vir: Wikipedia). Kmalu so se pojavili novi proizvajalci mobilnih aparatov, ki so težili k novostim, in tako so se razvili mobilniki, ki jih uporabljamo danes.

Dandanes mobilni telefoni ne opravljajo več zgolj komunikacijske funkcije, temveč so postali multifunkcijske naprave, ki nam olajšujejo življenje. Posedujejo namreč številne aplikacije, ki ne omogočajo zgolj klicanja in pošiljanja SMS sporočil, temveč lahko z njimi med drugim poslušamo tudi radio, mp3-je, gledamo TV, igramo igrice, dostopamo do interneta, beremo e-maile, izmenjavamo podatke preko Bluetooth in infra-rdeče tehnologije, fotografiramo, snemamo videe, pošiljamo MMS-e, plačujemo, omogočajo pa nam tudi navigacijo s pomočjo vgrajenih GPS naprav. Mobilni telefon, ki ga po najnovejših podatkih Mednarodne telekomunikacijske zveze ITU uporablja že okrog 60% svetovne populacije (vir: www.siol,net), pa je postal tudi personaliziran osebni pripomoček, ki veliko pove o njegovem uporabniku, saj mu omogoča, da zunanji izgled telefona, pa tudi številne funkcije, kot je denimo ozadje zaslona ali zvonjenje, povsem prilagaja svojim željam in potrebam.
Kakšna pa je prihodnost mobilne telefonije? Trenutno je v uporabi oziroma razvoju tretja generacija mobilnih telefonov, imenovana 3G, ki je mobilne telefone transformirala v prave multimedijske centre. Do leta 2010 naj bi se z mobilnim telefonom lahko od koderkoli povezali s prenosnimi ali stacionarnimi računalniki, mobilni telefoni pa naj bi postali tudi pripomoček za shranjevanje in izmenjavanje dokumentov. Še več; mobilniki naj bi postali nekašen dalinjski upravljalec, ki bo skozi interakcijo z drugimi tehnološkimi napravami, kot je npr. pomivalni stroj, upravljal z njimi, telefoni pa naj bi se začeli napajati preko solarne energije (vir:Liz Kolb, www.cellphonesinlearning.com).

Ja, brez mobilnikov v vsakdanjem življenju vsekakor več ne gre. Ključno vlogo pa igrajo tudi pri organizaciji naše študentske marketinške konference Fanfare, saj veliko interakcije in komunikacije med člani društva, pa tudi s predavatelji, sponzorji, mediji, itd. poteka prav preko mobilnih telefonov. Fanfara pa ima z mobilniki še eno vzporednico – in sicer razvoj. Tako kot mobilni telefoni se razvija tudi konferenca, ki postaja zmeraj boljša, bolj zanimiva, bolj poučna in seveda tudi bolj zabavna, v kar se boste 8. aprila na lastne oči in useša lahko prepričali tudi sami.:)