Avtor: Brinceska

Famozni stavek, ki približno vsake 3 tedne »prileti« v moj inbox. Tokrat je imel (ne)srečo, saj me je obiskal ravno v času SOF-a. Napisati blog v času, ko se okoli tebe dogaja nešteto zanimivih stvari je čisto nemogoče. Zato sem tokrat jaz tista, ki se ne drži deadlina…ampak kljub temu bo pravočasno tam kjer mora biti.

Torej, kaj napisati? Če bi imela čas in energijo, bi iz tega bloga lahko nastal roman. Ampak žal ta hip ne premorem ne enega in ne drugega.

Vse kar lahko po takem tednu (ki ga sama z besedami ne znam opisati – Toporišič še ni »izumil« vseh presežnikov) napišem je:

Špela, Laura, Igor, Matic in Tommy – bili ste enkratni. Hvala vsem, ki ste verjeli v nas in nas prišli pogledat!

Tu nekje se bo moj blog končal – en teden dela in zabave terja svoj davek in vse kar moje telo sedaj zahteva je spanje. Spanje, ki mi bo dalo energijo in svežino za vse izzive, ki me čakajo v prihodnjih dneh.

Nočka :*

Avtor: Luka Kmetec

Iskal bom kamenčke mozaika- Fanfare. V nadaljevanju udeleženec pomeni vsak kdo od več kot 200 udeleženec, ki bodo aktivno ali pasivno vpleteni v tok dogajanja konference! Nekatere kamenčki so v iskanju…

Kaj pričakuje udeleženec od največje študentske marketinške konference? Vsak nekaj drugega, toda kaj imajo vsi skupnega, da bodo prišli na Fanfaro? Raznovrstno človeško radovednost, željo po nečem novem! Kaj drugega bi še smel pričakovati?

Kaj bo najbolje navdušilo, »impresioniralo« udeležence?

Kaj lahko udeleženec največ pridobi?

Na poti do kakovostne izobrazbe in visoke strokovne usposobljenosti je potrebno na čim več načinov pridobivati znanje, kar lahko kasneje precej obvaruje pred napakami in zapleti. In seveda socialno mreženje, povezovanje in spoznavanje novih ljudi.

Kakšen bo vpliv drugih dejavnikov, katerih sedaj ne poznamo, pa lahko povzročijo zaplete z nepričakovanim izidom, čemur se ne bo mogoče povsem izogniti?

Kakšen je oportunitetni strošek udeležence?

Kaj žene ekipo organizatorjev, da pripravlja ta mega spektakel?
S skrbnim ravnanjem in strokovno usposobljenost ter zagnanostjo bodo organizatorji prišli do pričakovanega rezultata. Veseli obrazi udeležencev, z novim znanjem in lepimi vtisi! Organizatorji bodo sledili svojemu poslanstvu, ter okrepiti podobo ŠSDMS.

S čim bi najbolje ovrednotili uspešnost projekta?

In koliko se bo žuralo na afterparty-ju?

Lepo je biti študent, in na takih dogodkih ne moreš manjkati!

Avtor: Matevž Pevc

Družbena odgovornost. Prvi dan SOF-a se je zaključil s predavanjem Družbena odgovornost: iskrena zaobljuba ali sajenje rožic? Pomenljiv naslov, kateri nam lahko vsem daje misliti, kako odgovorno se vedemo na tem našem zelenem planetu.

Gostje okrogle mize so se najbolj dotaknili ekoloških problemov in reševanja le-teh. Tako smo nam predstavili najrazličnejša dejstva in projekte, kateri bodo skušali spreminjati odnos družbe do tega problema. Seveda so vse akcije brez pravega pomena, če se v njih ne vključimo tudi mi kot posamezniki. Tako je pomembno da pričnemo spreminjati že vsakodnevne navade, ki se nam na prvi pogled mogoče ne zdijo tako napačne, toda ko jim pogledamo globlje v oči, vidimo da le niso tako nedolžne kot so se nam na prvi pogled zdele.

Vse večkrat mislimo, menimo da so družbeno odgovorni projekti, tisti projekti ko podjetje ali organizacija pomaga lokalni skupnosti oz širši množici s nekakšno finančno podporo oz sponzorskimi sredstvi. No to bi lahko označili kot nekakšno laž, s katero podjetja najlažje na svojo spletno stran oz v predstavitev zapišejo da so kot družbeno odgovorno podjetje sodelovali pri najrazličnejših projektih. Sami in predvsem organizacije ki na nek način diktirajo potrošniške smernice, moramo v tej smeri narediti več. Več predvsem pri vzgoji mladih, saj bomo lahko le tako na dolgi rok dosegli splošno zavedanje o problemih kot so ekologija,… in konec koncev tudi nekakšen odgovor, reakcijo na reševanje le-tega.

Sam se prepričan, da je pozitivno to, da smo se na nek način že začeli pogovarjat o teh problemih in se pogovarjamo vse več. Saj bomo lahko le tako dosegli da nam podjetja, organizacije ne bodo prodajale bučk oz »sadile rožic«

Avtor: Blaž Bregar

Lokalna beznica, običajen večer.

Dokler ne vstopi T in naznani, da si želi imeti Wii-ja.

Od presenečenja mi arašid iz dlani pade v pivo in oči z varne distance začudeno opazujejo prste, kako refleksno že segajo proti aromatičnem črnem kremnem zvarku. Slutnja obsojajočih konformističnih pogledov s strani bolj uglajenih okupatorjev šanka jim to prepreči.

Kaj?!

Nikoli prej se še ni zanimala za karkoli v povezavi z računalniškimi igricami, pravzaprav je očitajoče zavijala z očmi, kadarkoli sem ji predlagal razvajanje v postelji z najnovejšo izdajo World of Warcraft-a.

Opogumljenu se mi skoraj zarosi oko, ko le pride na dan, da ima v mislih novi Wii Fit.

Instantno nastopi praznina. Čeprav sem sam velik pristaš stare šole, je baje ena najbolj mladini privlačnih idej današnjih igric brezbrižno peljati čez ljudi in pobijati prijateljice noči. Na ubogih starih mlinčkih kaj takega ni bilo mogoče, bi bil pa zdaj z veseljem pripravljen investirati v nov računalnik, da bi se lahko brezbrižno vozil čez ljudi in pobijal prijateljice noči. Ni mi pa čisto jasna ta postani-fit- zadeva.

Hitro pograbim še nekaj arašidov. »Pa ja lahko igramo tenis tudi v živo?«, predlagam ponižno.

A videti je neomajna in ta žar v očeh bi bilo kar škoda zapraviti. Če si bo že kupila Wii-ja, bom tudi jaz prišel na svoj račun v pretepanju z golf palicami in begu pred policisti. O, ja.

T tudi pravi, da naj bi bil Wii zmožen ponovno združevati že nekoliko odtujene družine. Oglaševalci premeteni.

[…]

Tole se ne obnaša ravno po pričakovanjih. Stvar ponuja brutalnost, vendar sem jo izkusil na lastni koži po preveč doživetem smučarskem skoku. T se mi posmehuje.

[…]

T stopi na Wii-jevo tehtnico in naprava jo z vso elektronsko krutostjo obvesti, da je žrtev prekomerne telesne teže. Sočutno se zadržujem, a njej to ne uide.

[…]

Po tednu dni še nisem prepričan, kako naj bi ta reč zbliževala družino.

(smo pa tudi v naši vasi zdaj v 21. stoletju)

Avtor: Tina Simonič

8. april. Gospodarsko razstavišče. Rdeča preproga. Soj žarometov. Vse bliskavice so uprte v eno in edino. Modra silhueta. Oglasijo se fanfare. Odpirajo se vrata. Dobrodošli.

Predstavlja se najglasnejša študentska marketinška konferenca oziroma z drugimi besedami simfonija marketinga. fANfARA.

Povzeto iz SSKJ:
/fanfára -e ž (ȃ) trobenti podoben pihalni instrument: s fanfarami so naznanjali začetek iger; zvoki bobnov in fanfar; pren. časopisi s fanfarami poveličujejo dogodek /

Ime pove dosti. Kruha in iger, torej. Za vse lačne marketinga in novih znanj, za vse tiste, ki jim življenje in učenje predstavlja igro. Za vse študente, tudi če samo po srcu.

In ker se fANfARA »gradi« že kar lep čas, naj si sposodim 3 besede, ki jih sicer uporabljajo arhitekti. Za dobro arhitekturno delo naj bi veljalo firmitas, utilitas & venustas. V nam bolj razumljivem jeziku- stabilnost, koristnost, estetskost. Prepričani smo, da smo fANfARO »zgradili« na dobrih temeljih in da zanjo to velja. Da pa ni verjeti le na besedo, so nas naučili že v mladih letih. Torej, da se prepričate na lastne oči, se oglasite 8. aprila na Gospodarskem razstavišču in »jo« spoznajte, fANfARO.

O » njej« ste brali, berete in še boste brali.

Lahko jo prosite tudi za avtogram
Izpred ekrana, za fANfARO, T.S., delček v mozaiku fANfARINE ekipe

Avtor: Laura Kranjc

Zakaj bo to beden blog prispevek?
- ker sem pozabila, da se bliža datum za oddajo bloga
- ker sem s pisanjem bloga odlašala na zadnjo minuto
- ker potem, ko odlašam, še izbiram temo za pisanje
- ker teme nikakor ni, čakam da se zasveti dobra ideja
- ker dobre ideje danes ne bo, začnem kar tipkat, ker imam točno eno minuto, da se držim pravil in pravočasno oddam zapisek
- ker mi že cel dan hodijo bedarije po glavi, ki ne sodijo v blog (verjemi, je že bolje to, kar tu bereš)
- ker je ura že pozna in glava že težka od celega dneva
- ker moram jutri zgodaj vstati in biti cela sijoča, se odločim, da kar to odpošljem, grem spat in upam na najboljše.

Aja, drugače sem pa zelo vesten in priden človek. Moj naslednji blog bo kar pokal od informacij in humorja. Obljubim! Že jutri začnem razmišljati o tematiki (datum oddaje pa tudi že poznam).

Avtor: Tanja Šket

Hihi spet sem tukaj. Ja pa kaj. Če vam kaj ni všeč, ne berite dalje. Sej jaz tudi ne preberem vsega.

A ste opazili kako kul se vsi naši blogi navezujejo na fANfARO? Niste? Ni kul? Ali kaj? Meni je popolnoma všeč, da se vsak pisec bloga trudi vplesti fANfARO, ampak je že kar preočitno, a ne? In rutinsko. In robotsko. Primer? Včeraj sem šla z mamo kupiti nove spodnje hlače. In zato je fANfARA fajn, ker bomo tam vsi imeli spodnje hlače (no ja mogoče bo kdo brez – ampak to zdaj ni poanta). Razumete kaj hočem povedat? In seveda bo kdo rekel, kaj je zdaj Tanja, a misliš, da tvoji blogi pa gate trgajo? Mogoče ne, ampak jaz samo povem kar marsikdo misli, pa če mi zamerite ali pa ne. Če mi bo kdo dal kaki feedback na moj blog, da bo lahko naslednjič boljši, bom zelo vesela. Sicer pa okusi so različni kajneda? Pa da ne bo pomote – marsikateri blog je zanimiv. Samo preveč umetno so povezani. Dejte rajši povedat kakšne dirty details iz ekipe ali vašega lajfa. Folk hoče sočne zadeve. In koristne informacije.

Da pa se še malo navežem na fANfARO in koristne informacije. Kaj dobiš, ko se prijaviš na fANfARO:

- novo znanje (ne me prašat katero tristo kosmatih prerijskih koz – poglej si program. Za ta lene: http://fanfara.net/2009/program)

- festivalsko vrečo z praktično vsebino

- možnost sodelovanja v natečaju – to bi skoraj moralo biti obvezno za vse (ja ja ta leni že dajem link: http://fanfara.net/2009/tekmovanje)

- hrano in pijačo

- nova poznanstva (če vam je nerodno, vas bom jaz spoznala z novim folkom). Ta leni pošljite mi mail. Ta sramežljivi tudi.

- možnost sooblikovanja vsebine (coming soon – ta lenim bom takrat dala link)

- nagradno igro na fANfARI

- afterparty z norimi hiti, pijačo po želji in nagradno igro z nagradami v vrednosti 300 eur (sori ta leni, tukaj se boste morali potruditi)

- noro dober Smoothie

- kaaaaaaaaaavoooooooooooooooooooo

- obrite noge

- fun fun fun

- mene lahko spoznate. To je pa itak največ vredno. Če pa ni dovolj pa navržem še Primoža.

Zginte se zdaj prijavit, dokler je še cajt. Ni ga več veliko. Na pa se spet ta leni usajajo…… http://fanfara.net/2009/prijava

Avtor: Laura Kranjc

Ne, to ni stanje na mojem TR računu. Tudi število čokolad, ki sem jih uspela do danes pojesti ne. Kaj pa potem je to? To je število sekund, ki nas ločijo do Fanfare (upam, da sem prav seštela). (PS: seštevala sem nekaj dni pred objavo.)

Zadnjič sem poslušala nekaj v zvezi z upravljanjem časa. In smo se naučili, da se časa v bistvu ne da upravljati. Čas je namreč dan, kolikor ga je, ga pač je in čas teče neodvisno od drugih stvari. Skrivnost je v tem, da upravljaš sam s sabo in s svojo Produktivnostjo. Vsem je na voljo 86.400 sekund na dan, od nas samih pa je odvisno kako jih bomo preživeli in izkoristili. Če si bolj aktiven verjetno izkoristiš dan maksimalno, včasih dodobra izkoristiš vsako minutko. Nekje sem zasledila, da imajo nekateri uspešni ljudje dan razdeljen na desetminutne intervale in da imajo za vsak tak interval natančno splanirano, kaj bodo počeli. Desetminutni intervali se mi osebno trenutno zdijo velik nesmisel (meni bi se tak sistem stalno podiral). Kaj bo pa čez čas, bom pa že tako videla. Pred nekaj leti se mi tudi ni zdelo, da si bom s ciljem zvišati svojo produktivnost morala za kak mesec vnaprej po dnevih načrtovati svoje aktivnosti ali pa si zapisati toliko stvari, kot si jih sedaj vsakodnevno zapišem v svojo beležnico. Dejstvo je namreč, da živimo v času in družbi, kjer nas stalno obkroža tisoč reči, zaposleni smo z mnogimi raznolikimi aktivnostmi, v mislih imamo tisoč in eno misel, ideje se nam lahko porodijo v vsakem trenutku dneva … In zato si je treba včasih tudi kaj zapisati in stvari načrtovati in časovno uskladiti.

Fanfararji pišemo, načrtujemo in delamo na projektu Fanfara že lep čas. Nekateri bolj, drugi manj intenzivno. Nekateri so do sedaj Fanfari posvetili veliko sekund svojega vsakdana, drugi manj. Mogoče se nam bo zdelo, da bo sedaj teh 1430220 sekund do Fanfare steklo precej hitreje kot dva tedna poprej. Ampak ni res, časa imam ravno toliko kot si ga vzamemo. 1430220 sekund se mogoče nekomu zdi malo, a v bistvu ni tako. Če teh 1430220 pomnožimo s številom vseh, ki delajo za Fanfaro, ter to število začinimo z dobro merico produktivnosti in zagnanosti, potem pa je to že nekaj!

Avtor: Stella Korošec

Kako vem kdaj sem res lena in me definitivno daje spomladanska utrujenost? Takrat, ko dobim dve vabili za dva rojstna dneva, ki se dogajata dva dni zapored in se mi ne da udeležiti ne prvega in ne drugega žura. Groza! In kot zanalašč, ima v marcu in aprilu približno 150 mojih prijateljev rojstni dan. Logično razlago za to najdem, ko odštejem 9 mesecev in vidim, da so vsi rojstni dnevi posledica vročih dni julija in avgusta Naj vam bo! Ampak jaz sem še vedno lena.

Potem se nekako prepričam, da zjutraj vstanem in se odpravim od doma. In grem na faks. In na sredi predavanja ugotovim, da profesorja sploh ne poslušam. Potem se zberem in skušam razumeti njegove besede in postajam iz minute v minuto bolj zaspana. Začnem se spraševati zakaj točno vsak ljubi dan sedim v tej isti predavalnici in poslušam te iste »izkušene« ljudi, ki govorijo o nekih abstraktnih teorijah, ki jih poskušajo podpirati z nekimi lastnimi izkušnjami in primeri iz prakse, ki so v resnici itak čisto drugačne in se le bežno prekrivajo s tem kar nas oni učijo in v kar nas skušajo prepričati, da drži, čeprav je zraven še milijon predpostavk, ki morajo veljati, da lahko določimo za katero teorijo gre. In kaj potem ko to vemo? Potem lahko vidimo, da bi ob idealnih pogojih situacijo lahko rešili s preprostimi spremembami, za katere pa v resničnem svetu na koncu itak nikoli ni dovolj denarja ali znanja ali sposobnih ljudi. Predvsem pa nas vedno opozorijo, da vse to velja samo za ogromne multinacionalke v Ameriki in da pri nas itak večina podjetij spada med mala podjetja s 5-8 zaposlenimi in je potem zgodba čisto drugačna. Aja, no potem pa še dobro, da vem kako to počnejo oni tam čez lužo, ki so tako ali tako sploh in oh največja in najboljša gospodarska velesila … no razen, ko postanejo glavni krivec za svetovno gospodarsko krizo … pa še po tem so očitno še vedno edini primer za razlago teorije na faksu.*

Upam, da se vsi zavedamo, da je vse kar nam dandanes faks ponudi, samo osnovna abeceda, pa še to samo tja nekje do črke E, in da je od nas samih odvisno ali bomo znali poiskati še ostalih 19 črk, ki nam bodo omogočile razbrati širino in znanje, ki nam jo ponuja današnji svet. Prvi korak k širjenju obzorij je zagotovo tudi fANfARA, od vas pa je odvisno ali boste izkoristili priložnost ali boste še naprej ostali samo pri A, B in C iz predavalnic vaše fakultete.

No, sem že boljše volje. Zunaj je posijalo sonce in grem ubit to lenobo do konca. Jutri pa že veselo na delo, urejat stvari za afterparty fANfARE. Saj nisem rekla, da se ob nabiranju znanja zraven ne smete zabavati

*Opomba: Bil je res ekstremno dolgočasen dan na faksu

Avtor: Peter Jenko

Kaj se pravzaprav dogaja z oblikovalci in kopirajterji zadnje čase? Imam občutek, da smo pristali v nenavadnem obdobju nalepk, ki sporočajo kako pomembno, a vseeno dodatno vsebino tako na džambo plakatih, kakor na televiziji. Popusti in razni datumski roki so navedeni na okroglih nalepkah po navadi nekoliko nagnjene tako, kot da je trgovec nalepko naknadno nalimal na plakat in da je šlo res za tako množino in očitno priljubljeno zadevo, da je moral hiteti in se vedno znova zmotil in jo nevodoravno nalimal.

Čudne scene pač. Kreativnost je očitno res postala navadna vlačuga ekonomije, ki pojem zlorablja vse do skrajnosti, ko ustvarjalnost pomeni nakupovanje že narejenih predlog dizajna in fotografij preko spleta. Zakaj bi človek, ki je tako ustvarjalno bitje že po sami naravi, samemu sebi amputiral svojo kreativnost tako, da bi pustil, da mu drugi govorijo in vsiljujejo, kaj je kreativno. Ti drugi so tu mišljeni kot spletni portali, ki prodajajo že narejene dizajne.

In tako dobimo na koncu en velik kup kvazikreativcev, en velik kup enih in istih oglasov z istimi nalepkami po možnosti… In nič drugače ni pri glasbi. Ljudi vprašam, kaj poslušajo, in odgovorijo MTV. MTV ni glasba, ampak zgolj selektor glasbe, ki namesto tebe izbira in tebi določa in sugerera, kaj je in in kaj ni ravno in. No, kar sem želel povedati pri glasbi, je to, da se podobno dogaja tudi v teh vodah. Vsi uporabljajo skoraj ene in iste predloge, akorde, sample in tako imamo blazno orto sodobno glasbo. Hm, tako imenovani veliki skladatelji so se potrudili, da bi iztisnili največ iz takrat najsodobnejših inštrumentov. Danes z najnovejšo tehnologijo delamo glasbo, ki je za časom (turbo folk in razni rimejki oz. remiksi) in ne kaže kaj dosti, da se trudimo poiskati res skrajni rob zmožnosti te sodobne tehnologije.

Če bi bili res tako kreativna družba, se danes ne bi pogovarjali, kako najhitreje, najučinkoviteje, najbolj varno pobili čim več ljudi v čim krajšem času. Aja, in ne bi se tudi pogovarjali o odrekanju na račun tople grede, ker bi imeli že tako čisto tehnologijo, ki ne bi bila posledica vojaških izumov, ampak humanih izumov, izumov za človeštvo!