Avtor: Primož Jakin

Pred časom sem prebral (oziroma bolj prelistal, ker je črk bore malo) eno od knjig Paula Ardena. V njej je tudi famozni nasvet “Fail. Fail again. Fail better.” Originalno sicer od Samuella Becketta.

In ta nasvet mi sedaj povzroča strašen problem, čeprav bodo težave z njim šele naslednje leto. Lansko pomlad sem namreč na tenis izzval predsednika društva iz sosednje ulice, Luko iz Kalideja. Imam namreč straaašen forehand. Žal je imel on strašno tudi vse drugo, zato sem po hitrem postopku izgubil*. Šest nič šest nič. Fail.

Pomlad se bliža (lastovk sicer ni, ker so jih pregnale fanfare in pojedli Italijani), torej bo kmalu čas za rematch. Letos problema sicer ni. Fail again.

Ampak kaj bom naslednje leto – kako naj še bolj izgubim? Razmišljam, da bi prišel z lesenim loparjem. Sicer precej neoriginalno za kreativca, saj je leta ’90 ob poskusu vrnitve na sceno isto taktiko ubral že Bjorn Borg – mimogrede, Bjorn zdaj prodaja spodnje hlače – a ravno z uspehom, ki je nadvse primeren za moj namen: gladko je izgubil v vseh treh poskusih. On ’90, jaz ’09. Fail better?

Danes, ko pišem tale blog, je 2. april. Paul Arden je umrl točno pred enim letom. Zgornji nasvet je lahko bučka ali razsvetljenje, ampak bistvo je med vrsticami – ob vsem se je treba zabavati. Paulu Ardenu je bilo to povsem jasno.

Zato med tečnarjenjem, slabo voljo, tolčenju po glavi ob bedastih odločitvah, jamranju o obremenitvah in zavijanju z očmi ob kopici mailov, res ne pozabim – tako, deep down, kakor se reče – imam se super.

In v podobno nepozabljivi družbi človek sploh ne opazi, kdaj so minile štiri ure na odru SOFovega zaključnega afterja. Pet ur v Dvornem baru ob dveh kozarcih Simčičevega belega. Ali pa trije meseci konference.

*seveda upoštevajte, da me je ovirala tudi stara bojna poškodba iz Vietnama. Au.