Avtor: Laura Kranjc

Ne, to ni stanje na mojem TR računu. Tudi število čokolad, ki sem jih uspela do danes pojesti ne. Kaj pa potem je to? To je število sekund, ki nas ločijo do Fanfare (upam, da sem prav seštela). (PS: seštevala sem nekaj dni pred objavo.)

Zadnjič sem poslušala nekaj v zvezi z upravljanjem časa. In smo se naučili, da se časa v bistvu ne da upravljati. Čas je namreč dan, kolikor ga je, ga pač je in čas teče neodvisno od drugih stvari. Skrivnost je v tem, da upravljaš sam s sabo in s svojo Produktivnostjo. Vsem je na voljo 86.400 sekund na dan, od nas samih pa je odvisno kako jih bomo preživeli in izkoristili. Če si bolj aktiven verjetno izkoristiš dan maksimalno, včasih dodobra izkoristiš vsako minutko. Nekje sem zasledila, da imajo nekateri uspešni ljudje dan razdeljen na desetminutne intervale in da imajo za vsak tak interval natančno splanirano, kaj bodo počeli. Desetminutni intervali se mi osebno trenutno zdijo velik nesmisel (meni bi se tak sistem stalno podiral). Kaj bo pa čez čas, bom pa že tako videla. Pred nekaj leti se mi tudi ni zdelo, da si bom s ciljem zvišati svojo produktivnost morala za kak mesec vnaprej po dnevih načrtovati svoje aktivnosti ali pa si zapisati toliko stvari, kot si jih sedaj vsakodnevno zapišem v svojo beležnico. Dejstvo je namreč, da živimo v času in družbi, kjer nas stalno obkroža tisoč reči, zaposleni smo z mnogimi raznolikimi aktivnostmi, v mislih imamo tisoč in eno misel, ideje se nam lahko porodijo v vsakem trenutku dneva … In zato si je treba včasih tudi kaj zapisati in stvari načrtovati in časovno uskladiti.

Fanfararji pišemo, načrtujemo in delamo na projektu Fanfara že lep čas. Nekateri bolj, drugi manj intenzivno. Nekateri so do sedaj Fanfari posvetili veliko sekund svojega vsakdana, drugi manj. Mogoče se nam bo zdelo, da bo sedaj teh 1430220 sekund do Fanfare steklo precej hitreje kot dva tedna poprej. Ampak ni res, časa imam ravno toliko kot si ga vzamemo. 1430220 sekund se mogoče nekomu zdi malo, a v bistvu ni tako. Če teh 1430220 pomnožimo s številom vseh, ki delajo za Fanfaro, ter to število začinimo z dobro merico produktivnosti in zagnanosti, potem pa je to že nekaj!

Avtor: Stella Korošec

Kako vem kdaj sem res lena in me definitivno daje spomladanska utrujenost? Takrat, ko dobim dve vabili za dva rojstna dneva, ki se dogajata dva dni zapored in se mi ne da udeležiti ne prvega in ne drugega žura. Groza! In kot zanalašč, ima v marcu in aprilu približno 150 mojih prijateljev rojstni dan. Logično razlago za to najdem, ko odštejem 9 mesecev in vidim, da so vsi rojstni dnevi posledica vročih dni julija in avgusta Naj vam bo! Ampak jaz sem še vedno lena.

Potem se nekako prepričam, da zjutraj vstanem in se odpravim od doma. In grem na faks. In na sredi predavanja ugotovim, da profesorja sploh ne poslušam. Potem se zberem in skušam razumeti njegove besede in postajam iz minute v minuto bolj zaspana. Začnem se spraševati zakaj točno vsak ljubi dan sedim v tej isti predavalnici in poslušam te iste »izkušene« ljudi, ki govorijo o nekih abstraktnih teorijah, ki jih poskušajo podpirati z nekimi lastnimi izkušnjami in primeri iz prakse, ki so v resnici itak čisto drugačne in se le bežno prekrivajo s tem kar nas oni učijo in v kar nas skušajo prepričati, da drži, čeprav je zraven še milijon predpostavk, ki morajo veljati, da lahko določimo za katero teorijo gre. In kaj potem ko to vemo? Potem lahko vidimo, da bi ob idealnih pogojih situacijo lahko rešili s preprostimi spremembami, za katere pa v resničnem svetu na koncu itak nikoli ni dovolj denarja ali znanja ali sposobnih ljudi. Predvsem pa nas vedno opozorijo, da vse to velja samo za ogromne multinacionalke v Ameriki in da pri nas itak večina podjetij spada med mala podjetja s 5-8 zaposlenimi in je potem zgodba čisto drugačna. Aja, no potem pa še dobro, da vem kako to počnejo oni tam čez lužo, ki so tako ali tako sploh in oh največja in najboljša gospodarska velesila … no razen, ko postanejo glavni krivec za svetovno gospodarsko krizo … pa še po tem so očitno še vedno edini primer za razlago teorije na faksu.*

Upam, da se vsi zavedamo, da je vse kar nam dandanes faks ponudi, samo osnovna abeceda, pa še to samo tja nekje do črke E, in da je od nas samih odvisno ali bomo znali poiskati še ostalih 19 črk, ki nam bodo omogočile razbrati širino in znanje, ki nam jo ponuja današnji svet. Prvi korak k širjenju obzorij je zagotovo tudi fANfARA, od vas pa je odvisno ali boste izkoristili priložnost ali boste še naprej ostali samo pri A, B in C iz predavalnic vaše fakultete.

No, sem že boljše volje. Zunaj je posijalo sonce in grem ubit to lenobo do konca. Jutri pa že veselo na delo, urejat stvari za afterparty fANfARE. Saj nisem rekla, da se ob nabiranju znanja zraven ne smete zabavati

*Opomba: Bil je res ekstremno dolgočasen dan na faksu

Avtor: Peter Jenko

Kaj se pravzaprav dogaja z oblikovalci in kopirajterji zadnje čase? Imam občutek, da smo pristali v nenavadnem obdobju nalepk, ki sporočajo kako pomembno, a vseeno dodatno vsebino tako na džambo plakatih, kakor na televiziji. Popusti in razni datumski roki so navedeni na okroglih nalepkah po navadi nekoliko nagnjene tako, kot da je trgovec nalepko naknadno nalimal na plakat in da je šlo res za tako množino in očitno priljubljeno zadevo, da je moral hiteti in se vedno znova zmotil in jo nevodoravno nalimal.

Čudne scene pač. Kreativnost je očitno res postala navadna vlačuga ekonomije, ki pojem zlorablja vse do skrajnosti, ko ustvarjalnost pomeni nakupovanje že narejenih predlog dizajna in fotografij preko spleta. Zakaj bi človek, ki je tako ustvarjalno bitje že po sami naravi, samemu sebi amputiral svojo kreativnost tako, da bi pustil, da mu drugi govorijo in vsiljujejo, kaj je kreativno. Ti drugi so tu mišljeni kot spletni portali, ki prodajajo že narejene dizajne.

In tako dobimo na koncu en velik kup kvazikreativcev, en velik kup enih in istih oglasov z istimi nalepkami po možnosti… In nič drugače ni pri glasbi. Ljudi vprašam, kaj poslušajo, in odgovorijo MTV. MTV ni glasba, ampak zgolj selektor glasbe, ki namesto tebe izbira in tebi določa in sugerera, kaj je in in kaj ni ravno in. No, kar sem želel povedati pri glasbi, je to, da se podobno dogaja tudi v teh vodah. Vsi uporabljajo skoraj ene in iste predloge, akorde, sample in tako imamo blazno orto sodobno glasbo. Hm, tako imenovani veliki skladatelji so se potrudili, da bi iztisnili največ iz takrat najsodobnejših inštrumentov. Danes z najnovejšo tehnologijo delamo glasbo, ki je za časom (turbo folk in razni rimejki oz. remiksi) in ne kaže kaj dosti, da se trudimo poiskati res skrajni rob zmožnosti te sodobne tehnologije.

Če bi bili res tako kreativna družba, se danes ne bi pogovarjali, kako najhitreje, najučinkoviteje, najbolj varno pobili čim več ljudi v čim krajšem času. Aja, in ne bi se tudi pogovarjali o odrekanju na račun tople grede, ker bi imeli že tako čisto tehnologijo, ki ne bi bila posledica vojaških izumov, ampak humanih izumov, izumov za človeštvo!

Avtor: Matic Majnik

Mogoče bo tale moj prispevek na blogu fANfARE izpadel kot nekakšna recenzija knjige …
Pred nekaj dnevi, mi je kolega Darijan priporočil dve knjigi avtorja Paula Ardena. Za začetek naj povem, da me je že sam izgled knjig močno presenetil, saj obljubljata lahkotno branje in svežino, hkrati pa tudi aktualnost, saj me neznansko morijo knjige, ki se priporočajo kot »obvezno branje«, katere pa so močno za časom in popolnoma neaktualne – to seveda ne velja za vse!

Kakorkoli, ker sem imel sedaj malce več časa, sem se jih z veseljem lotil. Kot pričakovano, sta knjigi popolnoma upravičili pričakovanja, ki sem jih imel od njiju, še celo več, bralcu omogočata »razmišljanje s svojo glavo«. Prva knjiga »It’s not how good you are, it’s how good you want to be«, daje bralcu dejansko misliti, da je vse mogoče, česar se človek loti, če ima le dovolj močno voljo, in če si tega zares želi – in po mojem mnenju, je želja in volja, ključnega pomena pri vsaki stvari, ki se jo človek loti! V knjigi najdemo tudi napotke oz predloge, kako in zakaj početi določene stvari. Kot piše na zadnji strani knjige je to nekakšna »pocket bible« - in dejansko je res, saj bi jo priporočal vsakemu, ki ga zanima marketing, networking, pr, branding in podobno!

Druga knjiga, »Whatever you think, think opposite« se mi je zdela še boljša kot prva (čeprav sta obe hudo dobri), saj bralcu prikazuje primere, kako bi bilo če bi stvari naredil »opposite«. V bistvu so primeri precej banalni in vsakodnevni, vendar bi vsak povprečen človek, na določeno situacijo odreagiral povsem enako – tukaj avtor prikazuje, kaj bi bilo, če bi se odločil narediti ravno nasprotno! Kajti, če bo človek neopazen, si ga nihče ne bo zapomnil. Če pa bo človek opazen, s tem da nekaj naredi, pa četudi narobe, si ga bodo ljudje zapomnili, saj kot pravijo, na napakah se učimo! V knjigi mi je bila še posebno všeč tema »It’s better to regret what you have done, than what you haven’t« - in dejansko je res!

No, pa da ne bom izdal vsega o čemer se v knjigi govori… Knjigi vam lahko samo toplo priporočam, saj dasta bralcu res nekaj za »razmišljati«, vendar na tak, lahkoten način! In pa še en nasvet avtorja – »Fail, fail again. Fail better«
Če pa vas zanima še več stvari o marketingu, PR, brandingu, pa nas obvezno obiščite na fANfARI, kjer boste našli sigurno zanimive stvari!
P.S.: Če se le da, dobite knjigo, ki je napisana v angleščini, saj je večji »feeling« brati knjigo v original jeziku, hkrati se boste pa naučili še nekaj marketinških besed…

Avtor: Damjana Pangerčič

Pretekli teden sem bila na zanimivem in poučnem predavanju dr. Lučke Kajfež Bogataj, naše okoljevarstvenice in Nobelove nagrajenke.

Postregla je s podatki, ob katerih človek ne more in ne bi smel ostati ravnodušen. Beseda je seveda tekla o globalnem segrevanju in posledicah le tega. Ponekod zasledimo, da se je zemlja ohlajala in segrevala že v preteklosti in da današnje spremembe niso posledica industrializacije in razvoja. Vendar se spremembe niso nikoli v zgodovini dogajale tako hitro in v globalnih razsežnostih kot se v zadnjih 200 letih. Tako so znanstveniki prišli do zaključka, da je za 85% sprememb v okolju odgovoren človek, ostalih 15% pa je naravnih sprememb. ZDA počasi priznavajo stroki, da ima prav, na drugi strani pa države v razvoju kot sta Indija in Kitajska pravita, da ne bodo zmanjševale emisij, ker imajo tudi one pravico do razvoja kot so ga imele v preteklosti zahodne civilizacije. Danes je edino merilo uspeha v državah gospodarska rast. Vendar imeti gospodarsko rast in hkrati skrbeti za okolje se zdi utopično, kajti gospodarska rast je povezana z večjo rabo fosilnih goriv. Temu bi se bilo sicer mogoče izogniti z uporabo obnovljivih virov, jedrsko energijo in energijsko manj požrešno proizvodnjo. V teoriji se vse sliši lepo in prav vendar v realnosti ekonomske zakonitosti narekujejo drugačno pot. Po nekaterih podatkih naj bi porabili šele 1/3 nafte, 1/5 zemeljskega plina, premog pa je skoraj še neizkoriščen. To pomeni, da bo gospodarstvo še naprej uporabljalo fosilna goriva, ki so cenejša na žalost pa zelo škodljiva okolju (izpusti CO2). Tako je ozračje toplejše že za 1 C, zgornja meja kateri pa bi se človeštvo lahko prilagodilo pa je otoplitev za 2° C. Z današnjim tempom pa bi do konca stoletja lahko prišli do globalnih + 6° C. To dejstvo je zelo zaskrbljujoče, še posebno ob dejstvu, da naraščajo prebivalstvo, BDP in poraba fosilnih goriv. Leta 2050 bi tako morala Slovenija imeti 80% manj izpustov, sedaj pa se pogovarjamo o morebitnem zmanjšanju za 20%. Ker pa je Slovenija v fazi največje gospodarske rasti si je v Bruslju celo izbojevala povečanje izpustov! Tako se zdi, da je okoljevarstvena tematika priljubljeno sredstvo svetovnih politikov s katerim gradijo svoj ugled, resnosti situacije pa se ne zavedajo najbolje in vsekakor premalo storijo za učinkovit ekološki pristop globalnega gospodarstva.

Se pa prebuja okoljevarstvena zavest prebivalcev in je že opaziti prve korake, ki so okolju prijazni. Pravijo, da iz majhnega raste veliko, torej se mora najprej vsak posameznik začeti vesti odgovorno. Svetel zgled je tu Fanfarin generalni sponzor Si.mobil, ki je v podjetju vpeljal akcijo Remisli kar pomeni, da se morajo vsi v podjetju vesti okolju prijazno (recikliranje, varčevanje z energijo, manjša poraba papirja…), akcijo pa je že povzela tudi Ekonomska fakulteta. Ste vedeli npr. da črno ozadje na računalniku porabi kar 30% manj energije kot barvno? Torej za razne Power point predstavitve kar pridno uporabljajte črno ozadje in ob tem skrbite za okolje! Ekološka komponenta je danes tudi vse bolj prisotna pri mnogih proizvodih na trgu in da smo potrošniki obveščeni tudi o tem mora učinkovito skrbeti marketinški oddelek podjetja, saj ljudem ni vseeno kaj kupujejo. Kako k temu pristopajo slovenski strokovnjaki pa preverite na Fanfari 2009!

Avtor: Jerko Grom

Vsak nekaj prodaja, pa če ne gre to za kebab avto ali pa smoothie, je lahko to vaša ideja, vaše znanje ali pa mogoče izgovor zakaj nismo uspeli pravočasno oddati seminarske naloge. Ljudje pa sprejemamo odločitve za določen »nakup« na podlagih racionalnih ter čustvenih razlogov. V veliki večini pa gre pri »nakupih« za čustveno odločitev kasneje pa si poskušamo svoj nakup upravičiti z racionalnimi »razlogi«. Kako pa pripraviti nekoga, da bo »kupil« nekaj kar nikakor ne potrebuje oz. v kar ne verjame. Potrebno je uporabiti le prave besede. Ljudje radi slišimo besedne zveze kot so brezplačno darilo, popolnoma novo, v opravičilo za napako sem pripravil nekaj ekskluzivno za vas etc. Največji motivatorji, ki nas »prisilijo« v nakup pa so:

Strah – posebna ponudba traja le nekaj dni, in mi je ne smemo zamuditi
Ekskluzivnost - posebna blagovna znamka, ki je nima vsak
Pohlep – drugi ljudje ne bodo mogli kupiti po tej posebni ponudbi
Zavist- moj sosed ima podoben produkt, no bom pa jaz kupil nekaj boljšega, če že nimam lepše žene
Tako da, prijavite se na novo Fanfaro do 31 marca, saj boste vstopnice tako dobili po posebni ekskluzivni ceni, vaš kolega s faksa, ki res da ima lepšo punco, pa bo za karto plačal več.

Avtor: Urška Vrščaj

Blog! Ja, že prav, vendar o čem?! Ostala sem brez ideje in prepričana da sem ne kreativna. Morda sem pa res… Tolažiti sem se začela z mislijo: » Pa saj ni nujno da je prav vsak človek kreativen. Očitno sem bolj operativni in maj kreativni tip človeka.« In ravno tu, se je porajala ideja o temi mojega bloga. Je kreativnost prirojena ali naučena vrlina?

Osnovno dejstvo, ki se ga moramo zavedati je, da je prav vsak izmed nas lahko kreativen. Zato se lahko prav vsi brez kančka slabe vesti znebimo vseh predsodkov in omejitev, katere po večini obstajajo ravno v naših glavah. In ker gre pri kreativnosti za veščino, tudi tukaj velja pravilo, kot pri vseh ostalih veščinah, da vaja dela mojstra in mojster redno ter pridno dela vajo. Žiga Vaupotič navaja dober primer kako kreativnost doseči : »Predstavljajte si, da se skupina ljudi odloči iti v mesto. Dovolj je, da so sprejeli odločitev, saj obstajajo ceste, kažipoti in avtomobili, do mesta ni težko. Toda če se ista skupina ljudi odloči, da bo preplezala goro, sama odločitev in postavitev cilja nista dovolj. Naučiti se morajo plezati. Enako je s kreativnostjo. Ni dovolj reči: »Želimo biti kreativni.« Naučiti se moramo, kako to doseči.

Ravno v tej točki, želim izpostaviti prihajajoč dogodek fANfARA2009, ki je definitivno rezultat odličnega tima študentov, ki z ambicioznostjo strmimo k vzgajanju naše kreativnosti. V kolikor se želite prepričati, da je kreativnost vrlina organizacijske ekipe fANfARA, oddajte svojo prijavo na dogodek zdaj! Bodite z nami 8. aprila, ker bomo z veseljem našo kreativnost delili z vami! Se torej vidimo 8. aprila?
Glede moje kreativnosti pa naj potolažena povem, da moj vlak še ni odpeljal, imel je le daljši postanek na postaji imenovani – nekreativnost :)… In že potujemo naprej!

Avtor: Anja Arhar

Res je, fANfARA se vztrajno približuje. Spletna stran, kjer se čas odšteva do velikega trenutka, ki ga vsi že nestrpno pričakujemo, pravi, da nas do tega ločita le še dobra dva tedna.

V posameznih ekipah, ki pletejo letošnjo fANfARO, je vse več dela, napetost se počasi že čuti v zraku, prav tako vsake toliko že prihaja do takšnih ali drugačnih manjših konfliktov, ki pa jih uspešno rešujemo.

Prav tako se stvari zapletajo in jih je potem potrebno odpletati, vendar pa se celotna ekipa zaveda, da so takšne stvari sestavni del organizacije nečesa takšnega kot je fANfARA. Prav tako ves čas nad nami sveti lučka, ki utripa in nas opozarja, da so roki tik pred vrati.

In ker smo ji vse bližje, je ozračje vse bolj vroče, kar čutimo vsi. V zadnjih dnevih jaz še posebno, ker sem kar iznenada dobila vročino, ki me kar noče in noče zapustiti. Očitno me je fANfARA že dodobra ogrela in se mi to pozna na takšen način. In glede na to, da je tako vroče že več kot dva tedna pred fANfARO, se sprašujem, kako vroče bo šele na sami konferenci.

Očitno bo že 8. aprila prav poletno! Ja, zagotovo bo zanimivo.

Avtor: Darijan Matevski

Približuje se dan, ko bo naša fANfARA upihnila drugo svečko. Približuje se dan ko bomo na after-partiju debatirali o tem kako smo delali na tem projektu, kako smo nekaj zelo dobro izpeljali, drugo pa še bolje. Ampak za enkrat še nismo tam, še vedno nas čaka kar nekaj dela in ko človek nekaj dela z veseljem, pa čeprav kdaj tega ni opaziti, počne to brez vsakršnih problemov in zadržkov.

Moram priznat, fANfARA ni samo projekt, kjer bi človek samo delal po nekih navodilih in načrtih, fANfARA je projekt pri katerem velja tudi samoiniciativa in je projekt, ki me je veliko naučil. Naučil sem se tako projektnega dela kot tudi življenjskih modrosti, v pravi obliki pa sem spoznal tudi strica DEADLINE-a. Ampak konec koncev se večkrat zgodi, da smo ljudje najbolj produktivni ravno takrat, ko nam voda teče v grlo.
Biti kreativen, imeti ob pravem času prave ideje medtem pa stric DEADLINE trka na vrata in jih po malem že odklepa-misija (ne)mogoče. Spoznanje, da ravno takrat ko potrebuješ dobre ideje teh ni, mi je dalo misliti. Človek sam pri sebi išče odgovore o tem fenomenu in nekako ugotovi, da je možnih razlogov več, ampak eden najpomembnejših je verjetno ta, da se dobre ideje porodijo kar naenkrat, med branjem knjige, gledanjem televizije, sprehodom,…

Ravno ta element, ideja, ki nima neke začrtane smernice in nima točno določene oblike, je tisti del, zaradi katerega se včasih ali celo prepogosto srečamo s stricem DEADLINE-om. Naučimo se delati pod pritiskom, saj če nam strica ne uspe prehiteti se zgodi verižna reakcija. Podirati se začnejo domine, ki stojijo za teboj, pa čeprav ste del iste vojske oz ekipe. Mogoče pa je »catch« ravno v tem, da mora vsak pri sebi poiskati in spoznati način, ki mu najbolj pomaga in olajša iskanje dobrih idej. Ampak ne glede na to, da lastnega guruja idej še nisem našel, mislim da smo obveznosti dobro izpeljali. Dejansko guruja sploh ne potrebujem, saj ŠS DMS »Team spirit« deluje brezhibno.

Avtor: Aljoša Vizovišek

Ljudje smo družabna bitja. Kar pomeni, da se med sabo družimo in povezujemo. Združujemo se v plemena, družine, organizacije, društva…Vse udeležence pa povezujejo neke vezi, naj si bodo prijateljske, družinske, materialne…

Skozi vse življenje smo torej člani nekih združenj. V nekaterih smo celo življenje, v druga vstopamo in izstopamo. Eno takšnih združenj je družina. Čeprav vanj nismo vstopili prostovoljno, in drugih članov ne moremo izbirati, smo v njej celo življenje. Drugi zelo pomemben primer združenja je služba. V okviru določenih omejitev si jo lahko izberemo sami, pa tudi izstopimo lahko, kadar želimo. Spet nekatera združenja so odprta za vse, druga imajo eksluzivno članstvo. Takšni ljudje imajo lahko občutek, da so bolj pomembni od drugih.
Mimogrede, 8. Aprila se bo na Gospodarskem razstavišču zbrala skupina ljudi, ki jo zanima marketing, da bi poslušala mnenja nekaterih strokovnjakov s tega področja. Si zraven?