Avtor: Blaž Bregar

Lokalna beznica, običajen večer.

Dokler ne vstopi T in naznani, da si želi imeti Wii-ja.

Od presenečenja mi arašid iz dlani pade v pivo in oči z varne distance začudeno opazujejo prste, kako refleksno že segajo proti aromatičnem črnem kremnem zvarku. Slutnja obsojajočih konformističnih pogledov s strani bolj uglajenih okupatorjev šanka jim to prepreči.

Kaj?!

Nikoli prej se še ni zanimala za karkoli v povezavi z računalniškimi igricami, pravzaprav je očitajoče zavijala z očmi, kadarkoli sem ji predlagal razvajanje v postelji z najnovejšo izdajo World of Warcraft-a.

Opogumljenu se mi skoraj zarosi oko, ko le pride na dan, da ima v mislih novi Wii Fit.

Instantno nastopi praznina. Čeprav sem sam velik pristaš stare šole, je baje ena najbolj mladini privlačnih idej današnjih igric brezbrižno peljati čez ljudi in pobijati prijateljice noči. Na ubogih starih mlinčkih kaj takega ni bilo mogoče, bi bil pa zdaj z veseljem pripravljen investirati v nov računalnik, da bi se lahko brezbrižno vozil čez ljudi in pobijal prijateljice noči. Ni mi pa čisto jasna ta postani-fit- zadeva.

Hitro pograbim še nekaj arašidov. »Pa ja lahko igramo tenis tudi v živo?«, predlagam ponižno.

A videti je neomajna in ta žar v očeh bi bilo kar škoda zapraviti. Če si bo že kupila Wii-ja, bom tudi jaz prišel na svoj račun v pretepanju z golf palicami in begu pred policisti. O, ja.

T tudi pravi, da naj bi bil Wii zmožen ponovno združevati že nekoliko odtujene družine. Oglaševalci premeteni.

[…]

Tole se ne obnaša ravno po pričakovanjih. Stvar ponuja brutalnost, vendar sem jo izkusil na lastni koži po preveč doživetem smučarskem skoku. T se mi posmehuje.

[…]

T stopi na Wii-jevo tehtnico in naprava jo z vso elektronsko krutostjo obvesti, da je žrtev prekomerne telesne teže. Sočutno se zadržujem, a njej to ne uide.

[…]

Po tednu dni še nisem prepričan, kako naj bi ta reč zbliževala družino.

(smo pa tudi v naši vasi zdaj v 21. stoletju)