Avtor: Anita Žumer

Spominjam se, da je več ljudi govorilo, da bo leto 2009 nekaj zelo posebnega. Bo leto drastičnih sprememb. Kmalu v novem letu se teh besed spomnim, ko se zavem, da se je to meni zgodilo (in se še dogaja). Tako, dobesedno čez noč. Vendar sem v srcu bila mirna, vedoč, ker to je to. Kolegica je že pisala o t. i. prehodnih obdobjih. Po / med enem izmed njih, konkretno faksu, pogosto sledi selitev od doma. Društvena kolegica jih tudi imenuje, kot najtežja obdobja. Res je, da se na drugem štedilniku enaka juha kar drugače skuha in se še perilo drugače pere. Vam zaupam, kaj je najtežje. Najtežje je to, ko hočem vedeti, kaj je vendarle to to. Na vseh področjih svojega življenja.

Samo življenje me je pripeljalo do točke, ko se moram in se tudi hočem, končno odločiti za tisto pravo, da imam mir v sebi, da lahko gradim na tem miru – poti, odločitvi. Ali je potem še težko? Ni več, ker potem vem, na katero pot me srce vleče. Tako, radikalno drezam v vsa področja svojega življenja. Delam inventuro, črtam, kjer srce ni mirno, so dvomi in zavore ter gradim, kjer zaigra, še bolj zaigra. Če je pa vmes. Ja, to je pa tisto res najtežje. V resnici grozljivo, ker ne vem, kako dolgo bo varilni aparat zdržal. Potem še beseda na R malce ponagaja.

Tudi januarskih besed našega capo di bande še slišim, ko je dejal, da bo letošnja fANfARA glasnejša, še večja, še bolj inovativna, še bolj drugačna od prejšnje, še bolj na nivoju. Bo še več novih praktičnih znanj, spoznanj, boljši žur od lanskoletnega. Skratka, v vseh mogočih presežkih, fANfARA 2009. Nekaj tega smo / ste že lahko prebrali, videli, slišali. Pa vam je srce pri tem zaigralo, so se vam filmčki pred očmi vrteli in že glasbo z afterpartiya slišali ter v ritmu migali? Ja, to je vendarle to!! In čemu ta nemir?! Seveda, še prej se na http://fanfara.net/2009/prijava pofočkaj, da te sedež, 8. aprila, prost počaka.