Avtor: Matevž Pevc

Še pomnite kolegi, kako ste v osnovni šoli sestavili prvo sponzorsko prošnjo, za šolski ples, srečelov,… in jo nato dali svojim staršem, da so jo oddali v službi, ter tako dobili razna promocijska darila, katera ste nato porabili za različne nagrade. No tisti ki smo naše prve korake začeli na tak način, seveda gledamo nazaj s nostalgijo in hkrati ugotavljamo, da je tudi na tem področju prišlo do prave revolucije.
No tej časi, ko je bil popisan list papirja dovolj, da si dobil sponzorja, ki ti je materialno pomagal in te v nekaterih primerih celo finančno podprl so seveda mimo. Trendi pridobivanja podjetji, ki so pripravljena sponzorirati raznorazne dogodke so se v zadnjih letih močno spremenili in če je nekoč bilo dovolj objaviti logotip na raznih tiskovinah (plakati, letaki) ter izobesiti dva transparenta je to preteklost. Sam menim da je tako tudi prav.

Iskalec sponzorstev mora biti po mojem mnenju v prvi vrst kreativec in šele nato prodajalec. Nekateri se mogoče ne boste strinjali s to trditvijo a današnje smernice in marketinški oddelki podjetji od nas iskalcev sponzorjev pričakujejo, da jim bomo v zameno za njihovo podporo, ponudili kar se le da najbolj atraktiven in oh in sploh zanimiv oglasni prostor.

Tako se tudi četica sedmih kreativec podaja v boj s marketinškimi oddelki podjetji, da bomo s morebitno njihovo podporo letošnjo Fanfaro izvedli še boljšo in kakovostnejšo.
Rad bi poudaril in na nek način vsem novim iskalcem sponzorstev povedal, da je to delo ki zahteva veliko truda in poguma, predvsem pa veliko VZTRAJNOST I !!!

Avtor: Tomaž Koštomaj

Otroci rišejo risbice, ki so za vse starše prečudovite in enkratne. Ko
otroci odrastejo, spoznajo, da se je občinstvo zamenjalo in da so vsi
“sneli rokavice”. Zdaj so neizprosno kritični do ustvarjenih del.
Lahko si odličen ali pa zanič, tako v umetnosti, kot tudi v
oglaševanju, ki je svojevrstna umetnost.

Okusi, pogledi in mnenja javnosti se močno razlikujejo. Tako je denimo paradižnik na obrazu pevca, ki je odpel prvi in zadnji koncert v istem veceru, za nekoga lahko
grozna žalitev in odraz primitivizma, za nekoga drugega pa odličen oglas za nov ketchup ali pa multivitaminsko kremo za obraz z naravnimi izvlečki sočnega paradižnika, ki ima revolucionarni anti-ageing efekt.

Idejo dobiš, jo preneneš na papir, ki prenese vse, nato pa čakaš na
odzive: mimike na obrazu naročnika in kasneje mnenja javnosti. Ob tem
sem se spomnil zanimivega odziva mimoidočega, ki je pred leti na ulici prebral
vprasanje:”Kje je Miša?” Najverjetneje je bilo tudi njegovi takratni ljubimki ime Miša,
zato je hotel pomagati, tako da je vsem odgovoril, da se nahaja na njegovem veličastnem… Skratka, če poznaš trende, okuse, razmere na trgu si boljši, naprednjejši. Tvoja sporočila postanejo prodornejša in bolj privlačna.

Če se odločate za delo v oglaševanju, bodite pripravljeni na nepričakovane želje in pričakovanja javnosti. Vsak dan ponovite formulo 100 ljudi=100 okusov! Ne sekiraj se, če se bo delo, ki je zate čisto zlato, nekomu preveč svetlo in ga bodlo v oči.

Skratka, ostanite drzni, drugačni, predvsem pa bodite to, kar ste in delajte stvari, ki vas veselijo! V žepu imejte kremo za zakrivanje smejalnih gub in pa mini stekleničke
za težke dni.

Veliko smeha & uspeha

Avtor: Tanja Šket

Blog je, bloga ni….

…j_ _ _ _ _ _ _ _ _ _, _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _!

Smo ljudje preveč zahtevni do drugih ljudi? Smo preveč zahtevni do sebe? Obstajajo premalo zahtevni ljudje? Zakaj obstajajo neodgovorni ljudje? Zakaj ne povejo takoj, da nečesa ne bodo naredili? In zakaj se je treba kar naprej ukvarjati z njimi? Nikakor ne izginejo.

Ta vprašanja so se mi danes porajala po glavi. Razloga sta dva. Prvi je bil jutranja prošnja gospodične, katere zaščitni znak je bela kava z mlekom, če lahko nekdo napiše blog namesto dekleta, ki tega ni storila. Že to, da se nekega dogovora ne držiš, je zame zelo neprimerno. Ampak vzemimo, da je razlog višja sila. Potem sporočiš kajneda? Oziroma odgovoriš na tisoč opomnikov in vprašanj. Aja ne, tega očitno ne narediš!

Drugi razlog je v tem, da sva ravno z belomednokavno gospodično debatirali, kako se mora kar naprej reševati neke zadeve, ker jih drugi ne opravijo. Ena rešitev je da pošlješ vse v Zgornjo Kungoto (ne smem preklinjat). Samo, če si odgovoren, potem tega ne storiš. Lahko si rečeš: sam sem kriv. No ja, nisi a ne? Lahko se pa razburjaš. Se strinjamo, da je škoda časa. Rešiš in urediš.

Večinoma sklepamo po sebi. Verjetno ne bi smeli. Ampak, če si lahko jaz poleg službe, novega projekta, samoizobraževanja, fANfARE, diplome, treningov in poučevanja in še česa, vzamem čas še zase in svoje prijatelje (aja pa nepričakovane bloge), potem se da veliko postoriti. Ne pravim, da morajo vsi pretiravati in si ogromno naložiti, ampak tisto kar si si naložil, opravi. In če ne moreš, povej in prosi za pomoč. Ne pa iskat izgovorov in še to po poteku rokov. Ker se da. Jaz sem idealni primer in poznam še nekaj takih. Najprej se spomnim na belomednokavno gospodično in gospo, ki ji ljubkovalno rečemo pravopisna napaka. Aha pa še en s.p.. Pa še kdo se najde.

Torej zahtevam preveč od ljudi?

Opravičujem se za interne fore. Malo sem utrujena, ker sem imela dvodnevna naporna pogajanja, potem delavnico in še obljubila sem tale blog pa še vse ostalo sprotno delo. Ker pa sem obljubila, sem ga napisala. Da imate vi sedaj kaj za brati. Ne me narobe razumet, rada jih pisem. Upam, da vam je vseeno zanimiv, kljub nekaj verjetno nerazumljivim stavkom. Če me kje srečate, me pocukajte in vam vse razložim. Tudi na Facebooku mi lahko pošljete sporočilo in me povprašate katere nore gobe sem jedla. Kjerkoli in kakorkoli. Obljubim, da povem. Spoznate me pa tako: če utrujena sem prijazna, če pa sem spočita pa nisem tako zelo prijazna. Aja pa rdeče lase imam. Zdaj pa veste kaj ne?

In še nagradno vprašanje: Včeraj nisem spala s Primožem. Bo jezen?

Avtor: Suzana Žbogar

Malo za šalo, veliko je res …

Teden mineva v duhu pričakovanja na praznik svetega Valentina. Dan, ki ga še posebej obožujejo trgovci. Zaljubljenci si bodo izkazovali ljubezen, jaz bom praznovala samskost. Tako je. Moškega, ki bi dolgoročno ustrezal mojim kriterijem še ni bilo na spregled, ga tudi trenutno ni, upam pa, da se bo prikazal v daljni prihodnosti. Ne, pa sploh nisem zahtevna. Ali pač?

Razmišljam o moških, ljubezni, marketingu in rezultat je ugotovitev, da imajo vsi »pojmi« ogromno stičnih točk. Podobnost in povezanost med njimi me impresionirata.

1.Se je že kdo spraševal, kaj je ljubezen v pravem pomenu besede? Je kdo dobil pravi odgovor? Isto vprašanje se poraja pri marketingu. Veliko je različnih odgovorov, a ne vemo, kateri je pravi. No, da ne govorimo o moških …

2.Učimo se trike v marketingu, učimo se razumeti moške, tudi ljubezni se moramo učiti. Učna doba pa je pri vseh dolg, zaokrožen čas. Najtežje, kar nam je naloženo v življenju.

3.Zagotovo se strinjate, da je z moškimi težko, brez njih pa še težje. Tudi uporaba marketinga lahko za podjetje predstavlja obremenitev, predvsem proračuna. Vendar brez njega enostavno ne gre.

4.Marketing in ljubezen nas lahko poneseta zelo visoko. Žal pri obeh grozi tudi nevarnost padca. Včasih je padec bolj, včasih manj boleč. Lahko te popolnoma potolče, ali pa ti da zagon, da si še boljši, drznejši.

5.Marketing predstavlja gorivo, kjer je prodaja motor uspeha. Ali drugače: moški so gorivo, ljubezen pa je motor uspeha.

6.Marketing je ključnega pomena, kajti nesmiselno je imeti odlično storitev ali izdelek, če pri kupcih ne zbudimo želje po njem. Odličen izdelek sam po sebi ni nikakršno zagotovilo za uspeh. Tako kot odličen moški ni nujno pogoj za uspešno ljubezen.

7.Učinkovit marketing je paleta premišljenih in kreativnih dejavnosti, ki te ločijo od konkurence. Tudi med moškimi je prisotna konkurenca, zato mora imeti vsak svoje kvalitete in prednosti.

8.Treba je iskati priložnosti, nevarnosti. Čoln je v pristanišču varen, a dno bo počasi zgnilo. To prispodobo naj vsak z marketingom in moškimi poveže po svoje.

Avtor: Jerko Grom

Mineva približno leto dni, odkar smo se pri Študentski sekciji Društva za mrketing Slovenije odločili, da se lotimo projekta z imenom Fanfara. Prav tako pa je minilo leto dni, odkar smo premaknili na katerikoli drug program ali pa v trenutku nepopisne groze upali, da ven vrže vsaj eno varovalko, ko je naš migetajoč tv ekran z odporom prikazal napis Spet doma. Človek bi si po logiki želel, da to leto ne bi tako hitro minilo, vendar pa bi po drugi strani preveč začeli pogrešati Fanfaro….

Glede na lanskoletni uspeh ekipe, ki je sodelovala pri nastajanju najglasnejše študentske marketinške konference Fanfare, bi pričakovali, da bi že vsi imeli stolčke ali pa vsaj pručke na oddelkih za marketing v najuspešnejših podjetjih v bližnji okolici lpp-ja.

Vendar temu ni tako! Verjetno se sprašujete zakaj?…..ali pa morda tudi ne, saj ste še vedno z mislimi pri Mariu.

Da vam odgovorim.

Na vaše in naše veselje smo se odločili, da se odpovemo tem odličnim delovnim mestom saj z največjim veseljem zadovoljujemo vse potrebe (no vsaj trženjske) našim zvestim strankam = študentom in študentkam.

Avtor: Matic Majnik

Po prebiranju spletnih forumov, blogov in iskanje ideje za tale blog (ki ga btw pišem prvič), sem bolj kot ne po nesreči naletel na temo o majicah I feel Slovenija. Sicer na prvi pogled nič posebnega – vsaj tako se mi je zdelo – pa vendar mi naslednji dan tema »ni dala miru«, da ne bi o njej razmišljal…

Tema gre nekako takole: Nekdo je zastavil vprašanje, »Ali bi morala Slovenska turistična organizacija -STO potnikom (ob predložitvi računa ali dokazila) brezplačno podariti majico I feel Slovenija«, saj se avtor sprašuje, ali bi bila to dobra poteza za »širitev blagovne znamke«?

Dejansko bi na to vprašanje odgovoril pritrdilno. Načeloma (!) bi moral promocijski material že po naravi biti brezplačen, pa se vseeno dogaja, da temu ravno ni tako. Predpostavimo, da o tej zgodbi ne vem prav veliko, in razmišljam kot povprečna oseba ki išče majice z napisom I feel Slovenija. Sem mnenja, da Slovenci veliko potujemo in spoznavamo svet. Velikokrat tudi spoznavamo lokalne ljudi, ostale popotnike, navežemo stike z njimi in podobo. Majica bi v tem primeru definitivno pripomogla k »širitvi blagovne znamke«. Ko pa sem začel o teh majicah malce bolj podrobno raziskovati, sem prišel do zanimive ugotovitve. Te majice je dejansko zelo težko dobiti. Ko sem »strica Googla« povprašal o teh majicah, sem kot rezultat dobil večinoma samo vprašanja kje sploh dobiti te majice. Nekdo je celo zapisal, da jih še turistični vodniki ne dobijo brezplačno oz si jo morajo priskrbeti sami! Ok, iščem dalje, in ugotovim, da majica stane 17 evrov, kar se mi zdi za promocijski material odločno preveč. Iščem dalje… V dobi elektronizacije, e-storitev in podobnega, bi pričakoval, da bi majico lahko kupil tudi on-line, pa vendar naletim na zapis nekoga, ki je tudi iskal te majice, da ne pošiljajo po pošti po povzetju, ampak je treba po majico priti v Ljubljano. Ok, ljudem živečim v Ljubljani, recimo da to naj ne bi bil problem, kaj pa ostalim? Se bodo npr iz Celja vozili v Ljubljano po promocijsko(!) majico za 17 evrov? Sam bi na to odgovoril z odločnim NE hvala!

Dobro, razumem, da bi take brezplačne majice pomenile STO, kar velik del stroškov promocijskega materiala, vendar, ali se ne bi našel kakšen sponzor, ali pa bi morda celo država sofinancirala ta projekt? Po mojem mnenju je oglaševanje od ust do ust eden najpomembnejših faktorjev za odločitev o počitniški destinaciji.

Kakorkoli, ideja sama – izvedljiva ali ne - je po mojem mnenju odlična in pika.

Avtor: Damjana Pangerčič

Dandanes je trženje postalo že širok pojem. Na to misel me je napeljala zadnja oddaja Trenj na POP-u. Tako se za pozornost »kupcev« borijo vsi od estrade do politikov.

Inovativnosti v pristopih pa v Sloveniji očitno ne primanjkuje. Sam pristop še morda ne bi toliko zmotil, kar zbode v oči je nevarno znižan nivo samokritike in morda še zadnjega koščka dostojanstva. Tako so danes za medije očitno najbolj zanimivi Damjan Murko, zakonca Čepin in udeleženci resničnostnih šovov. Se vprašam ali je to največ kar ima Slovenija pokazati? Seveda ne, vendar se bizarnost pač najbolje prodaja in v neusmiljeni konkurenci na trgu se vsak poskuša kar najbolje znajti.

Ljudje, ki dosegajo presežke na svojih področjih pa si takšnega načina samopromocije ne želijo niti je ne potrebujejo. Po starem pregovoru se namreč dobro blago samo hvali. Je res vredno za petnajst minut slave spustiti kamere vse do svoje spalnice, v omare in še kam? Za nekatere očitno je. Ljudje smo željni pozornosti in t.i. slave. Vendar zvezde rojenice niso vsem položile v zibelko željenega talenta, zato pa morda kakšnega drugega, ki bi ga bilo morda vredno odkriti – prostor v javnem življenju pa prepustiti tistim, ki to res zaslužijo.
To bi si morda morali končno priznati na EMI, ki je že nekaj let negledljiva predvsem pa neposlušljiva – konec koncev pa ni nikjer na svetu veliko drugače. Smo res dosegli dno?

Avtor: Urška Vrščaj

Prihaja gospodarska kriza. Gospodarska kriza JE. Smo pred vrati gospodarske krize? Gospodarska kriza trka na vrata. Gospodarska kriza grozi tudi športu. Je gospodarska kriza le fikcija? In še, in še, in še…
Vedno več medijskega pompa, pesimistično naravnanega, predvsem pa namenjenega povprečnemu državljanu. Mičo Mrkaič, je eden redkih kritikov pretiranega vzbujanja panike zaradi gospodarske krize in po napovedih bodoče depresije. Sicer to ni v moji navadi, vendar sem se pri branju enega od njegovih člankov, ki je obravnavala omenjeno tematiko, z njegovim mnenjem povsem poistovetila in si rekla: KONČNO NEKDO!

Številni veseljaki, ki si danes lahko vzamejo svojih slavnih pet minut, razglašajo na vsa usta kako se nam približuje grozna depresija in skoraj da, konec sveta. Pri vsem tem, pa prezrejo kakršnekoli osnovne podatke primerljive z gospodarskimi aktivnostmi v preteklih letih. Pozornost raje usmerijo v alarmantne napovedi in pojasnjevanje svojih teorij ter napovedi o depresiji, ki se z vso hitrostjo nevarno približuje. Ob tem pa se ne zavedajo, da negativno ter depresivno vzbujajoče vplivajo na miselno šibkejše in miselno labilne državljane. Z izrazom miselno labilnimi državljani ne želim užaliti nikogar, saj se v trenutkih tudi sami znajdemo v situaciji, ko mediji, oglasi ali čustvene note vplivajo na naše mnenje v tolikšni meri, da so naše reakcije, misli ali dejanja posledica vplivnosti drugih dejavnikov. Vendar pa se vseeno v konkretnem primeru zgražam nad vplivno močjo posameznikov, ki so s širjenjem pesimizma nad gospodarsko recesijo, zagrenili in prevzeli v oblast sleherne del labilne miselnosti državljana!

Naj vam svojo zgroženost utemeljim z argumentom – meni najenostavnejšim primernim za miselno-labilne ljudi:

V kolikor predpostavimo po napovedih najhujši scenarij, naj predpostavim da bo Slovenija padla v zelo hudo recesijo in se bo BDP na prebivalca zmanjšal za CELIH deset odstotkov. GROZNO! Na tako izjavo, ki jo lahko zasledimo v vsakdanjih medijih, občani reagirajo s prekomerno zaskrbljenostjo in brezmiselnim jamranjem, kako jim ne bo za živet. Pa vseeno je stvar interpretacije! 10 odstotkov manjši BDP smo imeli v Sloveniji, glede na trenutne podatke nič več kot SAMO dve leti nazaj, pa smo kar dobro živeli mar ne? Stvari enostavno niso tako zelo površinske kot na njih gledajo naši vele pesimisti, zato je govor o bankrotih in razpadu svetovnega gospodarstva nepravičen in predvsem neodgovoren.

Ne glede na situacijo, še vedno živimo veliko bolje kot je bilo živeti v času komunistične vlade ali v času tranzicije – pa tudi tista obdobja smo preživeli, mar ne?

Z vsem kar je napisano, želim opozoriti, da se tisti, ki razpravljate o gospodarski krizi pri napovedovanju prihodnosti zapisanih v zvezdah, poleg kart in zvezd vseeno poučite tudi o osnovnih ekonomskih pojmih ter velikosti pojavov, o katerih govorite.

»… želim pa si, da bi s pomirjujočo strogostjo delovali na analitsko in miselno šibkejše državljane, ki letajo naokoli kot kure brez glave in vpijejo, da se nam bliža konec sveta.«

Avtor: Peter Jenko

Hitro, varno, novo, bolj novo, zanesljivo, pametno, še bolj novo, ugodno, udobno, dobro, boljše, učinkovito, najboljše… Mar se marketinška mantra v vsej svoji zgodovini ni bila zmožna več razvijati dalje? Smo sploh zmožni naresti korak dalje in ne več dobesedno posiljevati ljudi, ne potrošnike, ampak ljudi, in jim neprestano dopovedovati, kaj potrebujejo, da ne bodo nesrečni v svojem življenju? Laganje z resnicami, kot sam pojmujem oglaševanje, z uporabo teh latentnih laži, tako nesporno usmerja družbo, njen razvoj in potrebe. Družba in način kako je ta družba urejena in po kakšnih algoritnih deluje, spodbuja to bolj ali manj očitno zavajanje in ga tudi nagrajuje s profitom.

Tem bolje zavajaš, tem večji je obseg oglaševanega izdelka. Torej, vprašanje, ki se mi na tej točki zastavlja je, do katere mere je neko zavajanje še zakonito, legitimno? To mero kaže, da pogojuje tisti, ki določa vsa ta pravila igre, igre, ki vodi v globalno vas, igro, ki bi jo že skoraj lahko poimenovali monopoli, saj je cilj globalizacije vseobsegajoča težnja po singularnosti slehernega subjekta družbene moči.

Oglas skoraj vedno vsebuje dvoje čustev, pozitivno in negativno. Če pa ne vsebuje negativnega pola, se sklepa, da ta pol občinstvo že pozna in da je del neke kolektivne zavesti. Hkratna vzpostavitev binarne opozicije se je izkazala še za kako učinkovito metodo tudi v političnem marketingu. Govorim namreč o tem, da oglas dopove človeku in mu predstavi ideal, vrednoto, da je nekaj grdo, slabo, neprijetnega vonja, da je nekaj neučinkovito, hkrati pa predstavi izdelek, ki je nasprotje vsemu temu in je poln pozitivniih lastnosti. Ta algoritem razumem za zelo nazadnjaški. Namreč to, da narediš nekaj za slabo z namenom, da bi s tem naredil nekaj dobro, družbo ne more pripeljati do nobenega napredka. In prav to je problem te, že skoraj antične diskriminatorne, marketinške mantre.

In kaj si pravzaprav želimo? Imamo svobodno voljo ali pa je vsaka naša odločitev določena že v naprej z biokemijskimi procesi v naših telesih? Odgovor tiči v odnosih med idom, egom in superegom posameznika. Da ne zabredem sedaj preveč v Freuda, naj poenostavim takole: resnično svoboden ego posameznika je pridušen z ustvarjenimi občutki strahu in utesnjenosti, saj nas oglas vedno primerja in na določen način dopoveduje superegu z dispozicijami v kolikor ne bi kupili oglaševanega izdelka. Hkrati vemo, kaj je dobro za nas, hkrati pa delujemo družbeno, torej sprejemamo odločitve v odnosu do ostalih članov družbe. Torej imamo en velik kup posameznikov, ki se le ozirajo drug na drugega in le čakajo na nekoga, da jim bo povedal, kaj naj bi bilo dobro zanje in kaj ne? Če povzamem Laibache: dobrodošli v svobodni družbi, kjer je edino vprašanje svobode le tisto, ki pogojuje vsakršnokoli obliko potrošnje!

Avtor: Darijan Matevski

Že v mladih letih so na nas starši, socialna in kulturna okolica … naučili vrednot v življenju. V glavo so nam vcepili lastna prepričanja in mišljenja, prepričanja in mišljenja, ki prehajajo iz roda v rod že stoletja, prepričanja in mišljenja, ki so že tako stara, da so postala nenapisana pravila. Temelji družbe so postavljeni na klišejih, katere smo sčasoma sprejeli, obenem pa si postavili ovire v našem življenju.

»Obožujem gledanje oglasov!« Resnično težko kredibilen stavek, saj se nas večina sploh ne spomni kateri je bil zadnji oglas, ki smo ga videli. Zanimivo, glede na to, de je posameznik dnevno izpostavljen med 800 in 3000 oglasi (cca). Le zakaj? Čas je za oglase, čas je da za nekaj trenutkov zamenjam televizijski kanal, čas je da skočim na wc, čas je da si grem naredit sendvič, da letim na cigaret, da pogledam maile,… Če pa smo oglasom vseeno izpostavljeni jih ne opazimo, saj so naše misli že daleč proč.

Večina oglasov je postala klišejsko dolgočasnih! Namesto, da bi opazili izdelek, si preprosto rečemo:«Hm, še ena reklama za pralni prašek.« Iz poslovnega vidika je seveda učinkovito ob postavki, da so ti oglasi predvajani tolikokrat, da se nam hote ali ne vcepijo tam nekje v ozadju naših možganov. Klišeji zavirajo kreativnost! Pa vendarle se med vsemi temi proizvodi tekočega traku najdejo tudi umetniška dela. Tisti oglasi o katerih radi govorimo, debatiramo, se jim smejimo, oglasi za katere si želimo, da bi jih sami ustvarili.

Ustvarjalci dobrih oglasov so prav posebni ljudje. So tisti, ki ne živijo po nenapisanih pravilih, tisti, ki ne marajo klišejev, tisti, ki preskakujejo in podirajo ovire, tisti, ki si upajo misliti drugače! In danes imam to srečo, da sem s takimi ljudmi obkrožen v Študentski sekciji društva za marketing Slovenije. Skupaj ustvarjamo fANfARO, najglasnejšo študentsko marketinško konferenco, konferenco, ki si letos drzne biti še glasnejša! (si drzne biti-povzeto po tekstu Primoža J.)