Avtor: Maja Podboršek

Vsak dan vstati na pravo nogo zahteva pri meni tako fizičen kot psihičen napor. Vadba, zdrav zajtrk, začeti dan z izrazom ljubezni do stistih, ki mi nekaj pomenijo….že ko mislim, da mi ni uspelo stopiti na pravo nogo se spomnim, da vseeno nihče pred mano ni živel mojega življenja, prav tako se še ni, niti se ne bo soočil z mojimi izzivi. Nietzsche je nekoč dejal, da tisti, ki lahko prenese vsak zakaj v življenju, bo z lahkoto premagal tudi vsak kako. Tako se tudi zame vsako sekundo in vsak dan začenja novo življenje.V notranjosti vsakega od nas je kotiček, kjer živimo čisto sami in tam se obnavljajo vrelci ter zatečejo sanje, ki nikoli ne bodo presahnili.

Seveda razumete, da obstajajo dnevi, ko si ne želiš nasvetov-verjamem, da spoznanje pride samo takrat, ko ga je človek pripravljen sprejeti. Jaz ga nisem želela nekaj časa, dokler sebe nisem videla pasti iz čustvene gugalnice. Takrat sem dojela, da sem ob sebi imela indijanskega darovalca. Indijanski darovalec je sinonim, da nekaj dobimo v zameno za nič, kar se zdi nekaterim celo samoumnevno. (lahko tudi obraten pomen). Takšna ironija se je pojavila že v času prispetja prvih belcev v Ameriko, ki so jih presenetile navade Indijancev. Naprimer, ko je belca zeblo, mu je Indijanec solidarno odstopil svojo odejo. Belec je zmotno mislil, da gre za darilo, in je bil užaljen, ko je Indijanec odejo zahteval nazaj. Se vam ne zdi, da bi tak primer lahko vsakdo izmed nas apliciral v svoje življenje?

Pa vseeno, govorila sem o prijateljstvu, ki ni pogodba in katerega darila niso bile obljube. Vsekako pa vedno v boju vitalizem vrs. nihilizem vedno zmaga vitalizem. S tem sem se naučila preleteti zmotna prepričanja, ki pa ti lahko seveda prihrani veliko časa, čeprav na koncu polovico življenja porabimo za to da ugotovimo, kaj narediti s časom, ki smo ga prihranili, ker tako ali tako vsakodnevno trgujemo z njim. Vsekakor ga bom v teh mescih nekaj namenila fanfari in se pridružila ekipi iskalcev izkušenj in znanj zunaj meja povprečnosti. V vsakemu od nas tli želja, da bi kaj zapustili bodočim rodovom šsdms-ja, nekaj kar bo dokazovalo, da smo zares obstajali. Nedvomno jim bomo zapustili projekt, ki, bo počastitev naših dosežkov in našega truda, v tem primeru pa bi lahko rekla da bo naša zapuščina v pomenu indijanskega darovalca. Fanfara bo postala brezčasna in z leti močnejša, ker se zavedamo da denar nikoli ne sproži ideje in znanja ampak je ideja tista, ki privabi denar (v ekipi sponzorjev bi mi vsi lepo prikimavali:)). Ko nas bodo čez 30 let vprašali o fanfari in o njenih začetkih-seveda bomo oz. bodo nekateri sigurno tudi takrat sodelovali, morda v kakšni drugi vlogi, (tako kot so vprašali zelo znanega čelista Pabla Cesalsa, zakaj pri starosti 85 let še vedno vadi pet ur na dan), jim bomo odgovorili: “Ker mislimo, da postajamo boljši.”

Avtor: Helena Felc

Sem debaterka. Z debato se ukvarjam že dolgih 5 let.
Debata je prostovoljna aktivnost skozi katero spoznaš aktualno svetovno problematiko, preučiš različna možna stališča o zadevah in se naučiš zagovarjati obe strani kovanca. Pros and cons princip postane tvoj način življenja.

Za uspešno izvedeno debato oziroma govor je potrebno veliko znanja, retoričnih prvin in prepričevanja, saj te samo to pripelje do želene zmage, ki ti jo dosodi sodniški panel.
Udeležila sem se mnogih slovenskih in mednarodnih debatnih turnirjev, spoznala veliko možnih načinov prepričevanja sodnika, vedno bolj pa spoznavam, kako sta si debata in marketing na nek način podobni.
Obe disciplini se predvsem ukvarjata s prepričevanjem ljudi.
Veliko lažje je v debati prepričati sodnika v lastno zmago, če jih poznaš, če poznaš njihove vrednote, nazore in prepričanja. Lažje je pristopiti k stranki, ji ponudit izdelek ali storitev, če jo poznaš ali če veš kakšno koristno informacijo o njej.

Žal, se redko zgodi ali pa vsaj premalokrat, da vemo o strankah primeren podatek, ki bi nam pomagal pri lažji prodaji. Zato se moramo zanašati tudi na druge prvine prepričevanja.
Najosnovnejše prvine retorike in prepričevanja, ki jih je prvi razložil Aristotel so: ethos, logos in pathos.
V mojem svetu med debato in marketingom bi te osnovne prvine opisala kot:

Ethos pomeni, kako kredibilna osebnost smo oziroma delujemo. Torej, če zobozdravnik priporoča zobno pasto ali zobno ščetko in če je ta zobozdravnik še v beli halji bo njegova beseda že veljala.
Kje pa najdem ethos v debatnem svetu? Pred letom dni je bila zelo aktualna tema neodvisnost Kosova, in ljudem, ki živijo na Balkanu se je pripisala večja kredibilnost o poznavanju informacij o tematiki kot ljudem z drugih delov sveta, Evrope. V debatnem svetu ethos velikokrat predstavlja tudi izpiljen britanski naglas, piflarski izgled ali pa barve Oxbridga.

Logos pravi, da moramo prepričati razumsko sklepanje in logiko ljudi. Vsebine, ki se ukvarjajo s prepričevanjem na tej ravni so na primer šolske knjige. Na ta način velikokrat oglašujejo večja podjetja in korporacije. Debatni govor je v večji meri sestavljen iz logosa, iz razumsko sestavljenih argumentov, podprtih z različnimi razlagami, možnostmi in primeri. (Ste vedeli, da deluje veliko bolj prepričljivo in preudarno, če pri naštevanju naštejete 3 besede oziroma besedne zveze.)

Pathos ali delovanje na čustvih. Večina oglasov temelji na čustvih. Zgrajeni so na tem, da prebudi vsaj eno izmed naštetih čustev: jeza, veselje, krivica, žalost, pomirjenost, navdušenost… (tokrat je logos prevladal nad ethosom, zato sem naštela več kot tri navedke). Tudi debaterji se pogosto zatekamo k pathosu kot metodi prepričevanja. Še posebej pri temah v katere se lažje vživiš kot so na primer: legalizacija splava, prostitucije ali evtanazije. Pri uporabi pathosa se pogosto zgodi, da predvsem dekleta rado zanese in se tako globoko spustijo/mo v izražanja čustev, da to kar skušajo/mo izraziti skozi logos ne zveni več prepričljivo, ampak zgolj kot brezglavo kričanje. Dejstvo pa ostane to, da se ker ženske pogosteje zatekajo k izražanju svojih čustev in so bolj emocionalna bitja je logičen ter pravilen zaključek to, da so bolj dovzetna za pathos tudi v oglaševanju.

Koliko reklam temelji na prikazu nesreče ob pokvarjenemu pralnem stroju, uničenem oblačilu ali evforični ekstazi ob vonju novega parfuma.
Obstaja še veliko drugih načinov prepričevanja. Vendar so zgoraj napisani najosnovnejši, tisti trije, ki jih priznavajo vsi.
O ostalih načinih prepričevanja v marketingu in življenju nasploh pa vam bom več napisala v naslednjem blogu.

Prepričujte zgolj prepričljivo, Helena F.

P.S.: Drage moje, ste vedele, da naredi rdeča obleka žensko bolj privlačno za moške? Preizkusite!
P.P.S.: Prepričala vas bo tudi FANFARA! Zato si jo ne dovolite zamuditi!

Avtor: Peter Turšič

Dubaja pred nekaj leti sploh še nismo poznali, danes pa je pojem udobja in blišča. V tem mestu se govori samo s presežniki kot so največji, najboljši, najvišji, najdražji in najbogatejši.

Kar je pri Dubaju zanimivo, je to, da je bila na tem kraju pred 100 leti ribiška vasica, razvoj samega mesta oz. bolje rečeno bliskoviti razvoj pa se je začel šele leta 1966. Seveda je bila nafta tista surovina, ki jim je pri tem pomagala, vendar tudi nafta sama po sebi še ne pomeni uspeha, še posebej ne takšnega, ki ga je bil in ga je še deležen Dubaj.

Dubaj je postal znan po svetu z izgradnjo otoka v obliki palme in verjetno enega izmed najbolj znanih hotelov na svetu, Burj al Arab, ki ima edini na svetu 7 zvezdic kot mera prestiža. Vsi ti projekti so plodovi idej današnjega vladarja Mohameda bin Rašida, ki mu očitno idej ne primanjkuje, saj lahko v kratkem pričakujemo kar nekaj novih čudes Dubaja. Med njimi me je najbolj pritegnilo tako imenovani Business Bay, ki so ga začeli delati leta 2007, zaključen pa naj bi bil že naslednje leto. V tem Poslovnem zalivu bo 230 nebotičnikov, namenjenih izključno poslu in sklepanju poslov. Hja, kaj naj rečem, ’samo’ 230 nebotičnikov, saj ni veliko. Poleg tega se v Dubaju gradi tudi največji nakupovalni center na svetu, imenovan Mall of Arabia. Videl sem že velike nakupovalne centre, vendar si kljub temu težko predstavljam, kako velik bo šele ta. Prav gotovo prava meka za ženske in ljudi z denarjem.

Dubaj danes pozna praktično vsak in prva asociacija, ko slišimo to besedo je bogastvo. V medijih lahko slišimo različne novice, povezane s tem bogastvom. Tako smo lahko pred kratkim brali, kako je šejk Mansur bin Zajed Al Nahjan kupil nogometni klub Manchester City in kako je ponujal 110 milijonov evrov za Kakaja, nogometaša, ki bi pri njemu v tem klubu prejemal tedensko plačo 550.000 evrov. Ja, prav ste prebrali, toliko bi naj dobil na teden. Meni se ob takšnih številkah kar zavrti. No, s tem prestopom ni bilo nič, mogoče bo kaj več sreče v poletnem prestopnem roku.

No, če se vrnem k vprašanju iz naslova. Mogoče bi bilo celo bolje reči, da bi Dubaj utegnil biti poslovna prestolnica, saj se že danes tam odvijajo pomembni poslovni dogodki, obračajo se veliki denarci, lahko si le predstavljamo, kako bo vse skupaj izgledalo v prihodnosti.

Za konec naj omenim še to, da imam namen enkrat v življenju obiskati Dubaj, pa naj si bo mesto še tako brez duše, glavno je, da vsaj enkrat v življenju vidiš stvari v presežnikih.

Avtor: Ana Obreza

Nisem ravno tip človeka, ki bi kar tako lahko nekaj napisal. Sicer sem si nekoč, mislim da v mali šoli, želela biti celo pisateljica ali pesnica (poleg vseh drugih poklicev kot je cvetličarka, odvetnica, novinarka, prodajalka in »tista, ki dela v pisarni«). Pa sem kmalu ugotovila, da to ni zame. Se raje držim branja. Zadnjih nekaj let vsak dan poleg knjig, ki jih sicer zadnje čase grdo zanemarjam, berem tudi bloge. In vedno znova se čudim, kako ljudje ne znajo pisati. Vem, da je vsebina precej bolj pomembna, vendar si ne morem pomagati. Ob vsaki osnovnošolski slovnični napaki me pogreje (pa ne na dober način). Lahko bi na dolgo razpredala o tem, ampak se bom ustavila pri eni mojih najljubših. In to so »tri pike«. Za vso to mojo mini obsedenost je kriva ena izmed mojih prijateljic, ki se zgraža ob vsakem napačnem zapisu. Na njo pa je to najbrž prenesla njena mama, ki me vedno, ko pridem na obisk, napita kot da nisem jedla že 5 let. Torej, da ne zaidem … Kako pišemo tri pike? Levo IN desno NEstično (razen, če označujejo nadaljevanje besede). To bo dovolj za prvo lekcijo:) O napačni uporabi s-ja, z-ja, k-ja in h-ja danes raje ne bom pisala.

Kot vidite, me včasih iz tira vržejo takšne malenkosti, vendar opažam, da sem zadnje čase nanje za odtenek bolj odporna. Za to krivim sonce, ki topi sneg, preganja zimo, solzi moje oči (ker spet ne najdem sončnih očal) in name vpliva neverjetno pozitivno. Ne maram namreč zime. Pozimi se zebe, čevlje imam premočene in bele od soli, pozabljam in izgubljam dežnike, dan je krajši, avtobusi me zalivajo s plundro, padam in pridobivam modrice, več spim, manj delam … Pomlad pa je nekaj čisto drugega. Ker si je že tako zelo želim, sem danes imela celo spomladansko čiščenje (stanovanja, da ne bo pomote). Mogoče bo zato prišla prej. In prinesla še več sonca, višje temperature, kavice in »martinčkanje« ob Ljubljanici, spontane izlete, nasmehe na obrazih ljudi, ptičke, otroško vreščanje v vrtcu pod mojim oknom, rožice, daljši dan, večjo produktivnost, sprehode, piknike, fANfARO, balerinke … Komaj čakam!

Avtor: Dejan Pećanac

Ker si nisem vzel prej časa, bom ta blog napisal na vlaku, na poti domov, potem ga bom samo še prepisal Skoraj 3 ure vožnje bo, vlak je danes poln, kar ponavadi pomeni, da bo spet dosti zanimivih in manj zanimivih ljudi, super pogoj, da dobim kakšno idejo kaj sploh napisat.

Izbral sem kupe, v katerem sedi jokava punca; motiv jokanja neznan … me pa ful zanima Mogoče se kaj razjasni. Potem vstopi še starejša gospa, s seboj ima katalog pohištva pravo čtivo, ni kaj. Mogoče kaj kupuje, mogoče pa le gleda tiste regale in tepihe … Z nami je še en tipo, ki je očitno zaljubljen v Jon Bon Jovi-je. Povrhu vsega pa še živi v prepričanju, da smo vsi na boljšem, če jih poslušamo z njim. Mislim si: “Stišaj jih malo, nekega dne boš gluh, pol pa jih ne boš slišal. Misli malo vnaprej no..”, ampak rečem nič III’ll_be_THEERE_foorr_yoouu nanana na na na živce mi gre. Upam da gre hitro dol. In še zadnji, mož srednjih let, ki staro gospo ali pozna ali pa je samo zelo odprte narave. Ponudi ji časopis, vendar pa ona že ima čtivo pravi Pa saj, če dobro pomislim, jo kar razumem. Zakaj bi bral neumnosti o Čepinu in s kom bo zdaj za Valentinovo :O , ko pa so mizice, regalčki in ploščice mnogo bolj zanimivi. Aja pa še v različnih barvah so … uu, fajn, fajn
Opa! Update! - Razjokano punco je ravnokar nekdo poklical, ta pa mu je ostro/grobo zabičala: “Ne kliči me več! In pa da mi ne hodiš tja!” Kam? Me zanima :), ampak zaenkrat je kraj neznan.
Pogledam staro gospo. Smeji se; potuhnjeno. Ti lisica stara, ti :)) Zdaj gre pa še meni na smeh.

Smeh je nalezljiv, razen v primeru, ko imaš res dober razlog da se NE bi smejal, je zelo težko zadržat smeh oziroma NAsmeh, kadar to počnejo drugi, (vsaj sam pri sebi to opažam). Zadnjič se je gospod močnejše postave sprehajal po ulici in se smejal, prav do ušes je bil nasmejan in cel rdeč v obraz. Nisem si mogel pomagat, da se nisem še sam, občutek pa je bil… ja dober S tega se mogoče da sklepati, da ne rabiš vedno motiva za dobro voljo, za smeh; včasih je dovolj, da preprosto nasmeješ. Seveda te bodo imeli vsi za čudnega ampak ti boš dobre volje Če pa bi to počeli vsi, si lahko samo mislim, kako zelo nasmejani in dobre volje bi bili ljudje.

Zato apeliram na vse :), vse, ki se ne obremenjujete s tem kaj si bo nekdo mislil, na vse ki vidite mimo tega, in pa na tiste, ki radi raziskujete psihologijo.., da se danes nekomu nasmejete, kar tako, na silo, in mu malo polepšajte dan. Morda ga bo pa kdo tudi vam
Se vidimo na fANfARI

Avtor: Sabina Smerajc

Meni osebno so letošnji zmagovalci Eme res nekaj posebnega. Všeč mi je tudi sama scena na odru. Tudi ostali pevci in skupine niso slabe. Vseeno se mi zdi, da je prav, da smo izbrali skupino Quartissimo. Če pogledamo ostale pevce in skupine so večinoma zapeli. Vsi znajo pravilno zapeti in popestriti z plesom. Nekateri komadi so bili dobri, nekateri pa slabi. Tak način je že malo suhoparen in “zlajnan”. Kaj pa komisija? Je bila sploh potrebna. NE!

K ŠSDMS-ju sem se priključila na novo, ker me je res zanimalo, kaj se dogaja zgolj zaradi moje radovednosti. Takrat sem izgubila službo (mi je bilo zelo žal), iščem pa nove izzive. Za samo Fanfaro prej nisem slišala in nisem vedela, da obstaja. Pač ne morem vedeti vsega. Vsekakor bi se jo rada udeležila.

Avtor. Luka Kmetec

»L’exactitude est la politesse des rois«. Poved, ki je ne znam izgovoriti, jo pa razumem in se učim po njej živeti.

Kaj menite na točnost prihajanja na sestanke, za katere ste se dogovorili že pred dnevi? Kako pomembno se je držati dogovorjenega termina in ure? Pet minut gor ali dol? In koliko je »študentskih petnajst«?
Dan današnji načini komuniciranja po mobilnih telefonih in elektronski pošti so pripeljali do sistema delovanja družbe, ki je poln zelo prilagodljivih in »nedefiniranih« časovnih dogovorov. »Se še slišimo in potrdimo točno uro sestanka!« je pogost stavek pri dogovarjanju sestankov.

Lahko povem osebno izkušnjo: prejšnji teden smo imeli sestanek s projektno skupino, kateri je bil natančno dogovorjen. Na dan sestanka, sem pozabil mobilni telefon doma, imel pa sem veliko opravkov pred samim sestankom. Brez mobilca sem se odpravil naokoli, nisem pa mogel preverjati trenutnega časa in nisem mogel komunicirati s člani skupine, s katerimi sem imel dogovorjen sestanek. Kaj mi je ostalo? Da sem se »držal« dogovorjenega…. ter prišel 10 min pred dogovorjenim sestankom. Zakaj? Zavedal sem se, da se bo sestanek začel šele, ko bomo vsi člani skupine zbrani in nisem želel ovirati delovnega procesa. In kdaj smo začeli s sestankom? 25 min od dogovorjenega časa in 35 min od mojega prihoda. Pa je bilo »študentskih petnajst«.
Večina uspešnih ljudi pa ima »delovni dan« do potankosti v naprej organiziran in do vsake minute natančno razporejen. Zato velja, da kadar se dogovorimo za sestanek ob določeni uri, se moramo na njem pojaviti točno. Z zamudo lahko nedopustno posežemo v urnik ostalih udeležencev sestanka. Še huje pa je, če našo zamudo ostali udeleženci dojamejo kot osebno nespoštovanje.

Rad bi podal zanimive misli, ki sem jih našel od drugih:
»… Vsak dober kralj, vsak uspešen vojskovodja, vsak voditelj v pravem pomenu besede je bil šele v drugi vrsti vladar množic, v prvi vrsti pa vladar samega sebe. Imel se je v oblasti. Obvladoval se je. Kako je to opredelil Platon? »Kako bi človek izbral svojega vladarja? Ali ne bi izbral človeka, ki je najprej naredil red pri samem sebi, ker ve, da se vsaka odločitev, ki jo sprejme iz besa ali iz prevzetnosti ali človeške slabosti, v svojih učinkih na podložnike tisočkrat pomnoži?« Umetnost upravljanja samega sebe je resnična umetnost menedžmenta. Le tisti, ki zna voditi samega sebe, lahko (uspešno, motivirajoče, predvsem pa spoštljivo) vodi druge.
»L’exactitude est la politesse des rois«. Reklo izvira od francoskega kralja Ludvika XVIII.: “Točnost je vljudnost kraljev.” Po vsem videzu svetovni menedžment ni organiziran kapitalistično, kot nas poskušajo prepričati profesorji ekonomije, temveč strogo monarhično: zelo veliko je kmetov, a le malo kraljev…«.

Avtor: Igor Starič

Bil je petek 13-i. Res je bil petek 13-i! Budilka zazvoni. Ko zazvoni 13-ič se zbudim in to natanko ob osem in 13 minut. Zatečene oči, polni sinusi in rdeč nos. Prvi znaki potencialno morbidnega dne. Vstopim v kuhinjo, kjer si pripravim zajtrk. Pomijem posodo in 13 minut do devetih zazvoni telefon. Že skoraj prepričan, da mi bo glas na drugi strani rekel »I know what you did last summer«, se počasi in s kančkom negotovosti ozrem proti telefonu. Hmm, le kaj sem si mislil, saj vendar pričakujem mojega Prevoznika!
Odidem iz stanovanja proti avtobusni postaji. Natanko čez 13 minut po telefonskem pogovoru zagledam Prevoznika. Odpeljal je mimo, kakor da me ni. Zakaj je odpeljal? A sem mrtev? Zaskrbljen pokličem. Ha, napaka v komunikaciji. Odpeljeva. Ob devet in 13 vzamem robček. Alarm, imam samo tri robčke! Potipam v drug žep, kjer najdem še en paket robčkov, tako da jih je 13. Popijeva kavo ter se 13 minut do desetih odpraviva proti fakulteti. Namreč prihajajo bodoči bruci in jaz sem stojalo za dekoracijo v prostoru. Po koncu predstavitve fakultete, se ob enajst in 13 minut s Prevoznikom preučiva situacijo. Kupiva bone. Znesek na računu tri evre in 13 centov. Pogledam v denarnico in plačam, z zneskom pet evrov in 13 centov.
Prehranjevanje. Sečuanski piščanec z rižem in mešano solato. Plačam, tokrat z boni. Ob izhodu preslišim pogovor punčke in njene mame, kako so se učili štet. »No koliko je šest plus sedem?«, »13«. Prideva na faks. Prazna računalniška učilnica. Prižgem računalnik in odprem stran fANfARE. Ura 13 in 13 minut na petek 13. Samo malo? Avtorica članka? Kaj? Preberem blog. Delo na računalniku se je zavleklo. Vseh 13 robčkov sem skorajda umoril. 13 minut do četrte ure odidem na tobak in kavo, pred ponovno predstavitvijo. Tokrat pretežno podiplomcem. Ta je bila krajša, tako da smo končali 13 do namesto 13 čez pet. Odhod proti domu. Večerja in tuš. 13 čez šest prižgem računalnik. Ponovno delovno vzdušje. Ura dvaindvajset in 13 minut. Klik belomednokavne gospodične.
Belomednokavna gospodična says (22:13):
kaj sem fejst zahtevna, če te prosim da danes napišeš blog??
Skok čez okno.

13. postaja

»Bil je mlad. Bil je rad. Kot zaklad,

mu vredno bilo je znanje.

Tu in tam je odjadral v sanje,

v katerih se spraševal je vedno sranje.

Vsi zbrani, njemu vdani,

zbrali smo se danes rani,

da pospremimo ga v mesto večno,

nedvomno zanj prekleto odvečno,

A kaj čmo.«

(Prevoznik)

KONEC

Avtor: Tina Simonič

Ne, ni to kar mislite. Vsaj upam. Nimam namena govoriti o mojem prvem fantu, avtu, zobu. No svojega prvega zoba se niti ne spominjam. Govora bo o spletniku. Spletniku? Mogoče vas je zavedla le slovenska različica te besede…

Sem A.A. in sem (anonimni-bolj težko, ker se večina Blogerjev podpiše s celotnim imenom in priimkom) Bloger. Marsikateri Slovenec bi lahko izjavil to poved. No upam, da še ni prišlo tako daleč, da bi lahko govorili o odvisnosti, vendar pa je več kot očitno, da je pisanje bloga vse bolj popularno. Pišejo ga vsi ne glede na starost, izobrazbo, karkoli. Blog je postal nov način izražanja javnega mnenja enaindvajsetega stoletja, pri čemer si temo določi pisec sam. A kdo bloge sploh bere? Blogovci upajo, da je odgovor pritrdilen, saj je v nasprotnem primeru njihov trud zaman. Ali pa pišejo le za svojo dušo? Ah kje! No naj vas potolažim, tudi jaz tu pa tam preberem kakšen blog, vendar pa me še nikoli ni zamikalo, da katerga tudi sama napišem. Do danes. No ja, tudi danes me ni zamikalo in ga verjetno tudi (do) danes ne bi, če ne bi bila to moja naloga s strani organizatorjev Fanfare. In veseli me, da se lahko preizkusim tudi v tej vlogi!
Sprašujem se, kaj motivira vsakdanje ljudi, da začnejo z bloganjem? Da nadaljujejo s tem? Razumem, da to počnejo slavni in bogati, ki tako ali tako nimajo nič bolj pametnega delati in počnejo to zaradi samopromocije, ampak navadni ljudje, ki po 8 ali več urnem delovniku, »ukvarjanju« z družino (če te še ni, s prijatelji, punco/fantom, hišnimi ljubljenčki), opravki in še bi lahko naštevali, najdejo čas še za pisanje bloga. In nekateri blogi so celo presenetljivo ažurni. Kapo dol. Meni se to ne da. Ne vidim smisla. Doprinosa.

Je bloganje še ena modna muha? Nov način komunikacije? Nov način zabave? Nov način trženja?

Vprašanj neskončno. Manj odgovorov. Kaj se bo razvilo iz blogov in do katere točke bodo prišli je vprašanje časa.

Že zdaj pa lahko rečem, da je zame blog:
Beležka dnevnika, tednika, mesečnika
Ljudsko izročilo, ki gre od ekrana do ekrana
Oglas, mogoče tudi zaposlitveni
Glas pa čeprav virtualni

Izpred ekrana, za Fanfaro, Tina S., blogerka

Napisala Klara Lovšin

Dandanes se skoraj vsak izmed nas ukvarja z mislijo, kako in kaj v tem času, ko nam pesti gospodarska kriza… Življenje namreč teče naprej, mi pa se poskušamo čim bolj informirati
o napredku in izhodu iz kaotične situacije v katero smo vsi zajeti tako zavedno kot nezavedno. Bistveno pa je v njej iskati priložnosti. Kaj ne?

Misel o pisanju povezav med Fanfaro in gospodarsko krizo mi je »kapnila« v glavo ravno zaradi tega, ker se bomo z ekipo sponzorjev s težka dokopali do prispevkov. S kolegi smo pripravljeni na ogromno količino odgovorov, »Ne, saj vidite, da je cel svet v krizi. Recesija pesti vsem podjetjem sveta in tako tudi našemu. Hvala za razumevanje!«

Zakaj se potem podjetja s takšnimi in podobnimi odgovori ne promovirajo z minimalnimi prispevki? Namesto, da so v lepih časih investirali velike zneske za jumbo plakate in naslovnice revij, lahko sedaj vse skupaj minimalizirajo. Na proračunu pa bo viden skoraj da nevidni strošek. Prav zaradi tega je Fanfara-Študenstka marketinška konferenca super priložnost. Vsako podjetje lahko sodeluje in prispeva materialna ali denarna sredstva, ki so v njihovih močeh. Podjetje vrže tako dobro luč na suport mladih kadrov, se prikaže kot resen tržnik in z ambicijami v prihodnosti. Bistveno pa je, da predstavi svoja stališča dela mladim in zagotovi dober ugled ter najpomembnejše ohranja IME svojega podjetja.
Nenazadnje smo mi »Fanfarovci« in obiskovalci Fanfare bodoči delojemalci in investitorji novega svežega znanja in idej v gospodarstvu. Delojemalci se na račun dobrega glasu po večini odločajo kam bodo odšli službovat. Saj veste da, dober glas seže v deveto vas.

Zato podpiram iskanje novih tržnih priložnosti in postavljam v ospredje kreativo!