Avtor: Brinceska

…bom:

- jedla ribe in papriko (ker se baje nosečnicam zelo spremeni okus)
- razumela moške (njihova dejanja so že sedaj čisto predvidljiva, vendar še zmeraj nerazumljiva)
- obvladala photoshop (da si bom iz vseh slik lahko zbrisala mizolje in da bom zgledala na vseh, kot manikenka)
- poskrbela, da ne bom nikoli izkoriščala sposobnih študentov za rutinske naloge pri katerih ne rabijo uporabljati pameti (seveda bodo najprej mogli dokazat, da so sposobni)
- se ga bom enkrat napila (to že tak dolgo obljubljam, da bom počasi res mogla postat velika, da me bo še kdo resno jemal)
- imela zelenega Beetla z marjeticami (če tega ne bo, ne bom nikoli velika, kar pa se preprosto ne more zgodit)
- imela razumevajočega moža (to izhaja še iz druge točke, mož bo razumevajoč, ker ga bom jaz razumela..drugače to sploh bit ne more) in vsaj enega otroka (če prvi porod preživim, bo verjetno več kot en)
- šla pogledat kaj se dogaja na kanskem festivalu (predvsem preverit, če je res toliko bolj in kot moja SOF in GD)
- napisala knjigo (v kateri bom razkrila svoje najgloblje misli)
- zapolnila tržno nišo in poskrbela za ciljno publiko, ki ne je mandljev (v primeru, da se moj okus v nosečnosti res tako spremeni, mi to ne bo potrebno..vendar mislim, da tako zelo pa se mi tudi ne bo) – Rafaello brez mandljev (njami:))
- delala v oglaševalski agenciji

Ampak ker žal življenje ni postlano z rožicami, se vse stvari ne bodo mogle realizirat, ko bom velika, zato se bodo nekatere stvari zgodile v naslednjem življenju. In sicer v svojem naslednjem življenju bom:
- z žogo postala prijateljica (ne ravno najboljša, ampak se bova razumeli)
- gibčna (špage, premeti, salte in podobne zadeve bodo zame mala malica)
- se bom sproti učila, nikoli se ne bom odjavila od prijavljenega izpita in imela bom povprečje 9,7 (bom z nizkimi cilji začela, seveda so vse možnosti za povprečje 10 odprte)
- imela ogromno potrpljenja z nezanesljivimi ljudmi
- zmagala na OI v slalomu
- del svojega življenja preživela v Barceloni (ker je noro lepa)
- predsednica kanske žirije (Film Lions)
- obvladala nemško, špansko, francosko in rusko (in pred nobenim mi ne bo nerodno govorit)
- del kariere preživela na Madisonovi aveniji (ker se baje tja splača it pogledat)
- naredila svojo kolekcijo oblačil (predvsem hlač) in čevljev (in tako mi ne bo potrebno zgubljati živcev z nakupovanjem)
- vodila fANfARO.

Avtor: Aleš Hostnik

Nedelja zvečer. Utrujen. Vikend je bil kot slikarjeva paleta. Dejansko. Manj spanja, veliko vožnje, kopičenje informacij, razočaranje, veselje, vroče, mraz. Precej bipolarnih pojavov.

Pustni dnevi so povezani z rajanjem, maskami in karnevali. Odločil sem se, da grem letos pogledat, kaj mi ponuja Rezija v času mask. Turistična agencija Kompas je ponujala pustni karneval v Reziji. Želim si novitet, želim si drugačnosti zato wohoo, prodano! Kupili so me z besedo karneval in Rezija. Prepričam par kolegov fotografov in še ženski cvet. Ugodna varianta, termin primeren, čas imamo, razlog je kot na mestu.

V jutranjih urah sem zavzel dodeljeno mesto na avtobusu, v zadnjem delu, naslonil sem glavo na mrzlo steklo avtobusa, v nekaj sekundah izklopil misli, nakar še sebe. Nisem si mogel, da ne bi izklopil še zvočnika nad seboj, saj mi je šlo pošteno na živce, da sem ob 6.00 poslušal o Barju, Cerkniškem jezeru, Krasu in vsem ostalem na poti do Rezije.

Program je šel naprej, ura je tekla, dvom o karnevalu pa je nekako postajal vse večji. Nakar v mirnem koraku skozi mestno ulico Čedada vprašam vodičko, kdaj pride na vrsto karneval, mi ona odgovori, da bo le ta ob 18.00. Mlačen tuš iz več strani. Na pustno soboto si ogledujem prazne ulice Čedada, kar sicer ni slabo. Na izlet sem šel v veliki večini zaradi maškarade v kraju kjer ne poznam kulture, pa zgleda, da bo te v minornih količinah. Pustovanje bo šele ob 18.00, da bo ja tema in lahko fotoaparat skoraj da ne kar pospravim v torbo, ker ne maram bliskanja fleša v tem primeru. Moj obraz postaja vse bolj razpotegnjen. Ogledujem si Kanin, prvi muzej, drug muzej,… zeha se mi. »Pa dobro, kje so maškare?«, se vprašam vedno bolj jezen.

Ura 18.00. Vodička napove, da naj se zdaj naplešemo na dva ponujena komada rezijanske glasbe, ob dveh predstavnikih njihove narodne noše. Karneval pa za nas pač odpade, ker je šele ob 20.00 in še to samo za domačine. Kaj? Čakaj, lahko še enkrat prosim? C’mon, to je šala, a ne?!

Skratka, kupil sem izlet z namenom ogleda karnevala v Reziji. Dobil pa sem Rezijo brez karnevala, pa še lačen sem bil. Nismo naredili postanka za nakup sendviča, oštarije so bile prazne kot, da bi bila tam še vedno Soška fronta in bi kriza odmevala še danes.

Definitivno vam priporočam pustovanje v Reziji. Če verjameš!

Izkustveni marketing je v osnovi povezovanje aktiviranih čustev z drugimi sestavinami v procesu. Tokrat je stvar zatajila. Žal!

Fanfara in njena ekipa ŠSDMS skrbi za doživetje marketinga, za izkustvo v času pričakovanja Fanfare in na sami konferenci. Vsekakor pa bo izkušnja na Afterpartyju pripomogla k višjim dimenzijam čutenja fANfARE. Vi pa poskrbite, da vam ne bo preveč močno donela v glavi naslednje jutro.

Avtor: Ana Basić

Priznam, letos sem komaj čakala januarske razprodaje. Zakaj? Zato, ker sem (kot vsak študent) imela premalo denarja, potrebovala pa sem (kot vsaka študentka) kar nekaj novih oblačil.

Najprej sem, kot običajno, odhitela do svoje najljubše trgovine, kjer sem si kupila vse kar sem potrebovala, potem pa sem šla še po drugih prodajalnah malo ‘pofirbcat’. Tipično za ženske, boste rekli, pa tega tudi ne bom poskušala zanikati.

Ko sem se tako sprehajala po »mestu nakupov«, sem opazila zanimivo trgovinico z oblačili. Vendar tokrat žal ni bila zanimiva iz pozitivnega stališča. Presenetila me je že njena izložba, kjer sta bili postavljeni dve ubogi (skoraj nagi) lutki in dva plakata. No, to niti ni tako nenavadno v času razprodaj, sem si mislila in vstopila notri. Tukaj pa se začne prava katastrofa, milo rečeno. Že zdaj ni skrivnost, da je šlo za prodajalno slovenskega podjetja pletenin – Rašica.

Ker te sramote za slovensko podjetje niti ne morem opisat, vam prilagam fotografije, da se prepričate sami.

Kdo pri zdravi pameti je odobril otvoritev te trgovine? Ne bom pretiravala, ko rečem, da se ne bom čudila, če bo Rašica popolnoma propadla. Po tem, ko sem videla to prodajalno, sem bila začudena, razočarana in užaljena. Začudena zato, ker nisem mogla verjet, da se gredo resne prodaje. Razočarana zato, ker si kot prebivalka Slovenije želim čim več uspešnih domačih podjetij (katera se že tako ali tako morajo z vsemi kremplji boriti proti tujim cenejšim konkurentom). Užaljena pa predvsem kot potencialna stranka, kupec, potrošnik (kakor želite) – me TAKO malo cenijo?

Po tem, ko je bilo narejenih že toliko študij kaj vse vpliva na to, da potencialna stranka postane kupec – kaj vse jih/nas privlači in prepriča v nakup, ne morem verjet, da si sploh še kdo lahko privošči, da ima takšno prodajalno. Še najmanj pa eno takih podjetij kot je Rašica. In če imajo denar, da najamejo za ‘endorsement’ Severino, ni vrag da imajo denar tudi za lepšo prodajalno. Vse druge opcije bi bile lažje sprejemljive kot je ta. Še celo stojnica na tržnici bi lepše izgledala.

Zdaj pa mi povejte, se tudi v tem primeru strinjate, da je »vsaka reklama dobra reklama«?

P.S. In ne, to ni Photoshop. To je Rašica v BTC-ju.

P.S.(drugič) Ne, ne zanimajo me izgovori kot so: »saj to je komaj na novo odprta trgovina« (še toliko huje!), »mudilo se je« (TAKO ZELO?), »mojstri so krivi« (hahaha), »tak stil trgovine furamo« (Raspaljotka stil?)… I don’t buy it. In tudi, dobesedno nisem. Sploh se nisem mogla osredotočit na obleke.

Avtor: Tanja Šket

Anja B. je nekaj dni nazaj pisala o timskem delu in timu fANfARE. V svojem prvem blogu sem vam povedala nekaj o nekaterih posameznikih, sedaj pa vam zaupam nekaj malega o posameznih skupinah. Vas zanima? Če je vaš odgovor ja, potem berite dalje. Če je vaš odgovor ne, potem vseeno berite dalje – morda se kaj naučite.

Also….kako smo organizacijsko razdeljeni si lahko pogledate tule: http://fanfara.net/2009/about/ekipa Vsaki ekipi način dela organizira vodja ekipe.

Aleš se z svojo velikokrat dobi in imajo odprt poseben forum, kjer zbirajo podatke. Njihova naloga je izredno pomembna, saj morajo poskrbeti za sredstva, ki bodo omogočila fANfARO in vaše zadovoljstvo. Si želite biti naš sponzor? Morda vam uspe, če lepo prosite Aleša.

Verjetno si predstavljate, da se web ekipa z mojstrom Makom na čelu večinoma dobiva »virtualno«. Spletno stran in ogromno malenkosti, ki jih ne vidite, so uredili oni. Maku pa bi že lahko dali vzdevek »ni panike, bom naredil, če pa ne znam, bom pa pogruntal«. Care ha?

Da pa ima spletna stran izgled, ki ga vidite, je poskrbela Matičeva design ekipa. Ekipa? No ja sej dva sta ekipa ne? Dostikrat Matic sam sebi pošlje mail, da ima občutek večje ekipe .

Igor in njegovi nadebudneži pridno pišejo vse tekste, skrbijo malo za FB, izvajajo nagradno igro in skušajo vse povedano narediti zanimivo.

Eva se trenutno največ ubada s tem, da pridno vsem teži glede pisanja blogov. Poleg tega pripravlja strategijo napada na medije.

Brina in njena najbolj nenavadna ekipa se je pred kratkim dobila z »izkušenješim« delom programskega sveta in skupaj so začrtali program, ki vas bo definitivno prepričal. Ampak vam ga še ne izdamo.

Jaz in moji kozlički smo se do sedaj ubadali z sistemom prijav, sedaj pa načrtujemo postavitev dvorane in vseh pritiklin, ki jih boste lahko uporabili 8. aprila.

Kaj pa Stella? Ona in njene punce se večinoma potikajo po lokalih, saj iščejo primerno lokacijo za afterparty. Njihovo načelo je, da je potrebno vse prej preveriti. Tudi vse vrste pijače, ki se bodo točile.

Primož kot capo di banda pridno skrbi, da vse poteka kot začrtano. Zraven mu rit odnaša Laura, katero bi morda lahko vprašal, če bo fANfARA ziher 8.aprila. Ni povsem prepričan.

Poleg vsega tega dela, se vodje ekip pridno dobivamo vsak ponedeljek, da skupaj preverimo, kako vse poteka, se usklajujemo med sabo in delamo brainstorminge.

Se pa definitivno kljub zahtevnemu delu in težavam, izredno zabavamo. Ker imamo izpolnjen najpomembnejši pogoj. Smo tim. In smo zanesljiv in sposoben tim, ki ve kaj hoče in kaj je naš cilj. Morda se kdaj pojavi kakšen šibek člen, vendar imamo vedno pri roki varilni aparat, da ga zopet ojačamo. In tako iz dneva v dan…

Avtor: Primož Jakin

»All the world’s a stage,« če gre verjeti Shakespearu. V MGL-ju imam abonma (ki bi jih sicer bilo treba prepovedati, kot pravi kolegica – ali pa vsaj odvzeti tisti polovici abonentov, ki se še vedno najglasneje smejejo le, ko nekdo na odru kolne, govori o prdenju ali najavi nekaj v stilu »bla bla bla fukereš bla bla bla« (Iva Kranjc v Beneških dvojčkih – salve smeha)). Skratka, imam abonma. V prvi vrsti. Čisto na desni. Pozicija ima nekaj zanimivih strani – Rifle me občasno z odra sprašuje koliko je ura, drugič se igralec spotakne čez na stopnici, ki vodi na oder, počivajočo nogo mojega fotra, včasih Silvij Božič vame nabije golf žogico in podobno. Predvsem pa stalno malo gledam v zaodrje.

Zanimivo je gledati v zaodrje. Občasno sicer odveč. Včasih zabavno. Drugič brezveze. Tudi pri Fanfari - predstava bo super. A če si dovolj blizu, vidiš tudi vse tisto, česar na odru ne bo:

Pozna se recesija. Aleševa sponzorska ekipa je recimo že ostala brez lanskoletnega sponzorja vode.

Lansko leto smo celoten program naredili na mizi na listu papirja v pol ure. Letos smo porabili 3 tedne, da smo sploh sestavili programski svet in se zmenili kdo bo pravzaprav v njem.

Ne grozi le recesija. Grozi mi tudi Brina. Po mailih. In Eva. Občasno Peter. Ker zamujam. Tudi s tem blogom.

Oblikovalska ekipa ima pravzaprav samo enega člana.

Pod Fanfaro je trenutno podpisanih več ljudi, kot jih bo na koncu. Verjetno.

Pocukran, nežen komad v videoblogu je izbral Sašo. Čeprav to zanika. Jaz bi tudi.

Ponedeljkovi sestanki so dolgi tudi do tri ure. Na njih kar naprej jemo sladkarije. Luka je prinesel tudi 3 litre šampanjca.

Konferenca vodjo – torej mene – preganja celo v sanjah. Danes me je v njih nadrla Brina. Potem Špela. Potem še cela programska ekipa, sestavljena iz ljudi, ki sem jih prvič videl. Morda je bil temu kriv Absolut. In Cvetličarna.

Letos bi šel z veseljem na Fanfaro kot obiskovalec. Grem kot organizator. In ravno dogajanje v zaodrju je tisto, ki me vleče naprej – ne alineja »Fanfara #2« v CV-ju. Predstava bo super. Ker se v zaodrju dogaja.

Naslov tega bloga sem ukradel gledališki predstavi.

Avtor: Anita Žumer

Že kot otrok se spomnim, da sem poleg vseh vsakodnevnih obveznosti hotela zapolniti še preostali čas, mogoče delček praznine z raznimi aktivnostmi, ljudmi, stvarmi… Najprej sem sramežljivo opazovala, spraševala nato pa staršem težila, da bi rada, kot vrstniki, gasilka bila. Iskala sem dalje, kaj in kje je še kaj zanimivega zame, da me zapolni in izpolni. Kajti, več ko sem sebe, svoje duše v to vložila, več le – tega se je kot bumerang vrnilo. Oboje, dobro in slabo.

Bolj sem se sprostila, več kreativnosti vložila, čustev vpletla, z občutki gradila bolj mi je stvar pod kožo zlezla. Po vsem tem tudi jaz nisem bila več isto kot prej. Najboljši odgovor in izkušnje, so bile pri prostoročnih dejavnostih in predvsem prostovoljnem delu pri raznih društvih, predvsem pri delu z ljudmi in za ljudi. Me je na nek način zasvojilo, predvsem to, da sem skupaj s temi dejavnostmi, še veliko bolj in hitreje rasla, napredovala, se razvijala. Enostavno me je tako prevzelo, da to nenehno potrebujem, ker v teh dejavnostih dobim moč, samozavest, ideje, poznanstva,… ki jih uporabljam še na drugih področjih svojega življenja. Res je, da imam včasih občutek, da je vse skupaj rutina in ni več možnosti napredka, izziva, da je prekratek dan za vse to. Pa pride nov član, se okoliščine spremenijo, izkušnje potrdijo… in spet postane zanimivo. Najboljše je, ko se usedem in pogledam na prehojeno pot in vem, da je bilo vredno… Ok, se je na ta račun tudi malo študij zavlekel. Povem vam, bilo je vredno. Plusov je toliko, da jih je našteti težko.

Avtor: Anja Bencik

Vsi ljudje predstavljamo igralce različnih timov, lahko gre za družino, prijatelje, podjetje ali organizacijo. Dandanes se tudi vse večkrat srečujemo z različnimi projekti. Tudi Fanfara je projekt, ki temelji na timskem delu.

Timsko delo je najbolj učinkovit in produktiven proces doseganja rezultatov. Delo v timu na različnih projektih seveda zahteva natančno razdelitev nalog in funkcij, načine izvajanja nalog, spremljanje rezultatov, analiza nastalih situacij… Brez predane, močne in talentirane ekipe ljudi, ki deluje usklajeno in harmonično, delo pa jim predstavlja užitek ter zabavo, projekt ne bo uspešen.

No pa potegnimo vzporednice s ŠS DMS-jem! Talent imamo, poleg tega pa nas vodi želja po učenju česa novega. Timskega dela smo že tako vajeni s fakultete, zdaj se le večkrat zgodi, da kak sestanek prestavimo iz knjižnice v lokalček in ob napenjanju možgančkov uživamo tudi ob dobri kavici ter v prijetni družbi. Ob izmenjavi mnenj včasih pride tudi do kakih nesoglasij iz katerih na koncu tako ali tako dobimo najboljšo rešitev. Želje in interesi posameznikov so včasih tudi prezrti. Vsak posameznik v skupini mora razumeti, da z skupnim razmišljanjem, planiranjem, sprejemanjem odločitev in akcijami, pridemo do boljših rezultatov. Ampak to vse naredi timsko delo učinkovito; ko vsi posamezniki uskladimo svoje prispevke in uspešno komunicirajmo, stremimo k skupnemu cilju ter delujemo v dobro celotnega društva.

Avtor: Ljubo Todorovič

Verjetno, bo še kdo pred mano pisal o tem, sploh pa skupinica, ki je fanfaro ustvarjala tudi prejšnje leto, ampak ker tole pišem celih 17 dni prej zato bodite potrpežljivi! : )

Z ponosom in radostjo v srcu gledam, kako je projekt zrastel, kako smo uspeli zgraditi še boljšo in lepšo stran, kot je bila prejšnja (ta je na še vedno na ogled http://www.fanfara.net/arhiv08/). Kako je organizacija napredovala in da je pri tem projektu toliko ljudi, kateri delajo z(a) dobro voljo, da se kaj naučijo in družijo med seboj.

Na žalost pa moja vloga zmeraj manjša, največ zato ker imam drugih stvari toliko in mi enostavno ne znese, ampak ustvarjalnosti se ne da zatreti z utrujenostjo ali problemi, tako je tudi ta stran nastajala v kaki bolj pozni nočni uri, kjer sem Maku pomagal spoznati da nima problemov ima samo izzive, ki jih je treba doseči in preseči.

Ker verjamem v celotno ekipo, vem da bo to še boljša fanfara, ki se bo še bolj slišala kot prejšnja in bo dobila še večjo medijsko podporo in seveda še boljšim afterpartyem ; )

Avtor: Mojca Klenovšek

Situacija 1: »Dan! Še kaj? Hvala, nasvidenje!«
Situacija 2: »17 evrov prosm. Dijo!«
Situacija 3: »Kaj vas boli in s čim imate težave? Mhm, ja… aha, mhm. Razumem, tu imate recept! Nasvidenje«
Kaj je skupnega tem situacijam?
Imamo še situacijo 4: »Mojca, veš z ljudmi moraš biti vedno iskreno prijazna, sploh ko želiš nekaj od njih na dolgi rok.«
Mojčina glava procesira: »Sklep: prijaznost daje nekaj od ljudi in gradi odnose.«

Prijaznost je po SSKJ-ju definirana kot »oblika lepega vedenja, zaželenega obnašanja.« (SSKJ, 2002). Pa se mi zdi ta razlaga občutno preozka. Vendar začnimo pri prvem pogoju. Vizualni indikator prijaznosti je NASMEH! O njem bo kot o prvem poglavju prijaznosti tekla beseda v nadaljevanju.
Nasmeh je pravzaprav nekaj, kar nasprotuje gravitacijskim zakonom. Ste se že kdaj poskušali smejati z navzdol obrnjenimi kotički ustnic? Ne? No potem ste grešili gravitacijsko zakonodajo. Nasmeh je gotovo vedno in na vseh ljudeh privlačen. In prosim, ne obremenjujete se s formo, važna je vsebina. Naprimer: kovinski aparat na porumenelih zobeh, ki povrhu rasejo kot podivjano grmičevje ter ustnice, ki niso polne, pokažejo pa seveda več dlesni kot Drakula na delu. In sedaj se zaradi tega ne boste smejali??!! Upam, da razumete to kot zgražanje. Nasmeh si zasluži vsak, ne glede na naše razpoloženje. Naprimer: (bivša) prijateljica je spala z vašim fantom (prašička, da ne rečem besede na S-seveda zato, ker sem prijazna). Svet je res eno gnojišče in vrag naj pocitra še nasmeh, si mislite! Napaka. Spustili ste se na ravan grdega sveta. Sonce pa še vedno sije na gnoj in ne obratno.
Nasmeh je lahko specializacija v marketingu. Če torej v svoji prirodni snovi obstoja veste, da živite večinoma v ne-nasmejanem svetu, pridete z nasmejanim obrazom v marketinškem svetu skoraj čez vsa vrata. No, le čez tista ne, ki se nahajajo daleč POD soncem.

Ostanite nasmejani do naslednjega poglavja prijaznosti!