Avtor: Peter Pečenko
Nekaj časa nazaj sem na eni izmed ljubljanskih fakultet opazil veliko svečano tablo na kateri so bila navedena večja slovenska podjetja, nad njimi pa je z velikimi črkami pisalo nekaj v smislu: »K prenovi fakultete so prispevali«. Donacija? Sponozorstvo? Znano mi je, da omenjena fakulteta tesno sodeluje z gospodarstvom in kakor kaže s tega naslova pritegne tudi del sredstev za prenovo svojih predavalnic.
Čez nekaj dni pa mi po naklučju v roke pride čtivo o tem, kako so se modernizacije in informatizacije učnega procesa lotile ameriške šole in univerze. V devetdesetih so se omenjene izobraževalne ustanove znašle na razpotju med klasičnim učbeniškim poučevanjem in modernim poučevanjem s pomočjo informacijske tehnologije. Kruta realnost kroničnega pomanjkanja sredstev v šolstvu že v predhodnih obdobjih jih je prisilila v intenzivno iskanje alternativnih virov sredtev. Slednje je na široko odprlo vrata korporacijam na področje, ki je do tedaj veljalo za eno redkih, še ne-oznamčenih »oporišč«.
V ZDA in Kanadi se na skoraj vseh univerzitetnih površinah (kolesarskih stezah, knjižnicah, klopeh, hodnikih, ki povezujejo predavalnice in celo na stojalih po kopalnicah kampusov) pojavljajo oglasne table. Podjetja, ki izdajajo kreditne kartice ter ponujajo mobilno telefonijo se potegujejo za študente od dneva, ko dobijo v roke informacijsko gradivo, do trenutka, ko prejmejo diplomo. Zadeva se pelje tako daleč, da na nekaterih univerzah študentu podelijo diplomo skupaj s kuverto, nabito polno z oglasnimi letaki.
Kot ponazoritev, kako močno je noga oglaševanja zakorakala skozi šolska vrata v Severni Ameriki je med drugimi naveden primer dveh televizijskih postaj, ki sta oblikovali približno polurni šolski televizijski program, sestavljen iz oddaj namenjenim otrokom v katerega sta vrinili dve minuti oglaševanja. S tem programom so pristopili do šol in jih prepričali v naslednji posel. Za vsakodnevno predvajanje programa v okviru pouka, lahko v zameno uporabljajo vso »donirano« opremo (televizije, slušalke) za potrebe drugih predmetov, v nekaterih primerih pa s strani televizijskih postaj dobijo celo računalnike. Številne šole so se strinjale in program so kmalu začeli predvajati, njegova posebnost pa je ta, da je predvajanje za učence obvezno, učitelji pa ne morejo spreminjati glasnosti predvajanja, zlasti ne med oglasnim blokom. Na drugi strani mreži oglaševalcem zaračunavata dvakratnik cene oglasnega prostora običajne televizijske postaje, saj imajo po zaslugi obvezne navzočnosti pri pouku, onemogočenega menjavanja kanalov in glasnosti ter dosegom 8 milijonov učencev (brez kakršnekoli erozije gledalcev, če zanemarimo odsotnosti zaradi bolezni in »špricanje«), neulovljivo konkurenčno prednost.
