Avtor: Blaž Bregar
To ne bo sestavek, ki bi brezbrižno delil produktivnostne modrosti in s tem omogočil interesiranemu bralcu postoriti več. Zaslužiti več. Potrošiti več. Oh, ne.
Nasprotno, govoril bo o pretirani konzumaciji. Zasvojenosti s konzumacijo informacij. Dragi sotrpini, informacijski džankiji – tam zunaj niste sami.
Tisti znani jutranji občutek v trebuhu ob 100+ neprebranih zapisih v omiljenem RSS bralniku…
Je že tako, da živimo sredi informacijske dobe in smo na lep zimski dan lahko izpostavljeni kupu podatkov in informacij, količinsko primerljivem s kupom, ki ga je povprečen pripadnik ene izmed generacij pred nami v umu premetaval celo svoje življenje. Dobre-slabe novice, komične-tragične zgodbe, aktualni komentarji in nostalgični memoari, vojne grozote in hedonistično-populistične-seks-v-mestu-z-angelino-yet-another-baby anekdote,….(avtor postane in naredi globok vdih, otežen spričo informacijskega smoga), strokovna literatura, kvazi-strokovno-poslovna literatura, skripte in zapiski, opozicijski udarci nizki.
Še bolj relevantno je to za generacijo Y, katere glavni vir informacij je že nekaj časa internet – ki je hkrati pomemben dejavnik v tej zgodbi; zelo je namreč olajšal ustvarjanje in širjenje novih vsebin, zato tudi tak naslov tega zapisa.
Oni dan sem naletel na zanimiv članek, ki je pravzaprav spodbudil moje začetno razmišljanje o tej tematiki. Konzumacija novih in neobičajnih informacij v možganih sproži kemijsko reakcijo, pri kateri se sproščajo opioidi – koren te besede že razkrije nekaj smernic o vplivu na posameznika. Skratka, počutimo se bolje, zato z raziskovanjem nadaljujemo do tolerančnega praga in nastopa zdolgočasenosti oz. miselne ležernosti, ki sledi kmalu zatem (test: http://24ur.com/ekskluziv). Takrat občutek sproščenosti izgine (ponovno referenca na trše droge – šus je popustil). Kot vsaka zasvojenost tudi ta kmalu zahteva še (se kdaj zalotite, kako preverjate e-mail vsakih 5 minut?) in krog je sklenjen.
Zares neprijetno za informacijskega odvisnika je spoznanje, da vseh informacij pač ne bo mogel prebrati in procesirati. Bolj ekonomsko podkovan pisec bi to opisal z občutkom krivde ob oportunitetnih stroških; izgubljenega zadovoljstva in priložnosti v izpuščenih informacijah (ja, tisti znani jutranji občutek v trebuhu ob 100+ neprebranih zapisih v omiljenem RSS bralniku).
Seveda se najdejo ljudje, ki se z mojo trditvijo o obstoju presežne količine informacij verjetno ne bi strinjali – več je menda bolje. Tu gre za večni razkol med kvantiteto in kvaliteto. Naj pojasnim: teorija informacij nas uči razlike med golim podatkom (kvantiteta – 20 stopinj) in izoblikovano, skozi kontekst formirano informacijo (kvaliteta - »Za ta letni čas je precej toplo.«). Trdim, da problematični konzumenti prebrane vsebine večinoma tolmačijo kot podatke, tu pa tiči tudi glavni problem te odvisnosti – kljub enormni količini podatkov nam v spominu ostane bore malo uporabnih informacij, s tem pa se tudi korist tega znanja v praksi. Z utilitarističnega vidika nam torej, karikiram, vse znanje iz biblij marketinga ne koristi, če ga ne znamo umestiti v kontekst in kritično oblikovati informacije.
Iz tega lahko deduciramo, da informacijskega džankija lahko prepoznamo tudi po tem, da informacije in znanje kopiči brez konkretno zastavljenih ciljev, misleč, da mu bo to znanje prišlo prav »nekje« v prihodnosti. Tudi vi berete knjige od platnice do platnice?
Moja osebna mantra po končanem rehabu: »manj inputa, več outputa«.
Ta zapis naj bo epitaf avtorjevi zasvojenosti (»i’m clean and off the RSS for about a month now«).
