Avtor: Stella Korošec

Hrepenim po občutku nemoči ob pospešenem srčnem utripu in nenavadnem vznemirjenju v želodcu. Že bežen pogled in kretnja sta lahko dovolj, da se zbudi strast. Srce v hipu podivja, dlani se potijo, obraz pordi, pojavita se tresenje in vročica po vsem telesu. Nevidna sila mi zmeša glavo in še zadnja trezna misel izgine.

Karkoli se mi je še dva dni nazaj zdelo samoumevno in logično, kar naenkrat postane megleno. Ne vem več kaj je prav in kaj narobe, kako reagirati, se prilagoditi in nadzirati samo sebe. Zato se prepustim. Prepustim občutkom, za katere sem že skoraj pozabila, da obstajajo in neham razmišljati. Nočem vedeti kaj delam narobe in na kaj bi morala paziti preden se zaljubim. Ne verjamem v »nasvete in navodila za srečno ljubezen«, kaj smemo početi na prvem zmenku in koliko dni kasneje se ne smemo oglasiti na telefon, ker se moramo delati zasedene in nedosegljive. Tega preprosto ne zmorem, sploh pa ne vidim smisla v tem.

Najlepši del zaljubljenosti je nov pogled na svet, ki ji sledi. Vsi temni oblaki izginejo, slabe lastnosti na drugi osebi ne obstajajo, vsakršen pomislek se najkasneje ob naslednji omami razblini. Prebedim vse noči, a kljub temu čez dan sijem od energije, zraven pa sem še odporna proti vsakršni obliki stresa ali bolezni. In nasmeh na obrazu kar ne izgine…

Poljubi, dotiki in objemi me vsakič znova popeljejo daleč stran. Tja kjer sem lahko srečna brez očitkov drugih in kjer se počutim varno in (za)ljubljeno. Tega občutka nočem izgubiti nikoli, nenehno hočem biti zaljubljena in pijana od sreče. Pa vendar ni tako enostavno, ker resnično vidim šele takrat, ko omama mine. Potem se zaljubim znova.

Zaljubljena vsak dan
včeraj sonce, danes napol spakiran kovček, jutri fANfARA.