Avtor: Anita Žumer

Že kot otrok se spomnim, da sem poleg vseh vsakodnevnih obveznosti hotela zapolniti še preostali čas, mogoče delček praznine z raznimi aktivnostmi, ljudmi, stvarmi… Najprej sem sramežljivo opazovala, spraševala nato pa staršem težila, da bi rada, kot vrstniki, gasilka bila. Iskala sem dalje, kaj in kje je še kaj zanimivega zame, da me zapolni in izpolni. Kajti, več ko sem sebe, svoje duše v to vložila, več le – tega se je kot bumerang vrnilo. Oboje, dobro in slabo.

Bolj sem se sprostila, več kreativnosti vložila, čustev vpletla, z občutki gradila bolj mi je stvar pod kožo zlezla. Po vsem tem tudi jaz nisem bila več isto kot prej. Najboljši odgovor in izkušnje, so bile pri prostoročnih dejavnostih in predvsem prostovoljnem delu pri raznih društvih, predvsem pri delu z ljudmi in za ljudi. Me je na nek način zasvojilo, predvsem to, da sem skupaj s temi dejavnostmi, še veliko bolj in hitreje rasla, napredovala, se razvijala. Enostavno me je tako prevzelo, da to nenehno potrebujem, ker v teh dejavnostih dobim moč, samozavest, ideje, poznanstva,… ki jih uporabljam še na drugih področjih svojega življenja. Res je, da imam včasih občutek, da je vse skupaj rutina in ni več možnosti napredka, izziva, da je prekratek dan za vse to. Pa pride nov član, se okoliščine spremenijo, izkušnje potrdijo… in spet postane zanimivo. Najboljše je, ko se usedem in pogledam na prehojeno pot in vem, da je bilo vredno… Ok, se je na ta račun tudi malo študij zavlekel. Povem vam, bilo je vredno. Plusov je toliko, da jih je našteti težko.