Avtor: Ana Obreza

Nisem ravno tip človeka, ki bi kar tako lahko nekaj napisal. Sicer sem si nekoč, mislim da v mali šoli, želela biti celo pisateljica ali pesnica (poleg vseh drugih poklicev kot je cvetličarka, odvetnica, novinarka, prodajalka in »tista, ki dela v pisarni«). Pa sem kmalu ugotovila, da to ni zame. Se raje držim branja. Zadnjih nekaj let vsak dan poleg knjig, ki jih sicer zadnje čase grdo zanemarjam, berem tudi bloge. In vedno znova se čudim, kako ljudje ne znajo pisati. Vem, da je vsebina precej bolj pomembna, vendar si ne morem pomagati. Ob vsaki osnovnošolski slovnični napaki me pogreje (pa ne na dober način). Lahko bi na dolgo razpredala o tem, ampak se bom ustavila pri eni mojih najljubših. In to so »tri pike«. Za vso to mojo mini obsedenost je kriva ena izmed mojih prijateljic, ki se zgraža ob vsakem napačnem zapisu. Na njo pa je to najbrž prenesla njena mama, ki me vedno, ko pridem na obisk, napita kot da nisem jedla že 5 let. Torej, da ne zaidem … Kako pišemo tri pike? Levo IN desno NEstično (razen, če označujejo nadaljevanje besede). To bo dovolj za prvo lekcijo:) O napačni uporabi s-ja, z-ja, k-ja in h-ja danes raje ne bom pisala.

Kot vidite, me včasih iz tira vržejo takšne malenkosti, vendar opažam, da sem zadnje čase nanje za odtenek bolj odporna. Za to krivim sonce, ki topi sneg, preganja zimo, solzi moje oči (ker spet ne najdem sončnih očal) in name vpliva neverjetno pozitivno. Ne maram namreč zime. Pozimi se zebe, čevlje imam premočene in bele od soli, pozabljam in izgubljam dežnike, dan je krajši, avtobusi me zalivajo s plundro, padam in pridobivam modrice, več spim, manj delam … Pomlad pa je nekaj čisto drugega. Ker si je že tako zelo želim, sem danes imela celo spomladansko čiščenje (stanovanja, da ne bo pomote). Mogoče bo zato prišla prej. In prinesla še več sonca, višje temperature, kavice in »martinčkanje« ob Ljubljanici, spontane izlete, nasmehe na obrazih ljudi, ptičke, otroško vreščanje v vrtcu pod mojim oknom, rožice, daljši dan, večjo produktivnost, sprehode, piknike, fANfARO, balerinke … Komaj čakam!