Avtor: Tanja Šket

Blog je, bloga ni….

…j_ _ _ _ _ _ _ _ _ _, _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _!

Smo ljudje preveč zahtevni do drugih ljudi? Smo preveč zahtevni do sebe? Obstajajo premalo zahtevni ljudje? Zakaj obstajajo neodgovorni ljudje? Zakaj ne povejo takoj, da nečesa ne bodo naredili? In zakaj se je treba kar naprej ukvarjati z njimi? Nikakor ne izginejo.

Ta vprašanja so se mi danes porajala po glavi. Razloga sta dva. Prvi je bil jutranja prošnja gospodične, katere zaščitni znak je bela kava z mlekom, če lahko nekdo napiše blog namesto dekleta, ki tega ni storila. Že to, da se nekega dogovora ne držiš, je zame zelo neprimerno. Ampak vzemimo, da je razlog višja sila. Potem sporočiš kajneda? Oziroma odgovoriš na tisoč opomnikov in vprašanj. Aja ne, tega očitno ne narediš!

Drugi razlog je v tem, da sva ravno z belomednokavno gospodično debatirali, kako se mora kar naprej reševati neke zadeve, ker jih drugi ne opravijo. Ena rešitev je da pošlješ vse v Zgornjo Kungoto (ne smem preklinjat). Samo, če si odgovoren, potem tega ne storiš. Lahko si rečeš: sam sem kriv. No ja, nisi a ne? Lahko se pa razburjaš. Se strinjamo, da je škoda časa. Rešiš in urediš.

Večinoma sklepamo po sebi. Verjetno ne bi smeli. Ampak, če si lahko jaz poleg službe, novega projekta, samoizobraževanja, fANfARE, diplome, treningov in poučevanja in še česa, vzamem čas še zase in svoje prijatelje (aja pa nepričakovane bloge), potem se da veliko postoriti. Ne pravim, da morajo vsi pretiravati in si ogromno naložiti, ampak tisto kar si si naložil, opravi. In če ne moreš, povej in prosi za pomoč. Ne pa iskat izgovorov in še to po poteku rokov. Ker se da. Jaz sem idealni primer in poznam še nekaj takih. Najprej se spomnim na belomednokavno gospodično in gospo, ki ji ljubkovalno rečemo pravopisna napaka. Aha pa še en s.p.. Pa še kdo se najde.

Torej zahtevam preveč od ljudi?

Opravičujem se za interne fore. Malo sem utrujena, ker sem imela dvodnevna naporna pogajanja, potem delavnico in še obljubila sem tale blog pa še vse ostalo sprotno delo. Ker pa sem obljubila, sem ga napisala. Da imate vi sedaj kaj za brati. Ne me narobe razumet, rada jih pisem. Upam, da vam je vseeno zanimiv, kljub nekaj verjetno nerazumljivim stavkom. Če me kje srečate, me pocukajte in vam vse razložim. Tudi na Facebooku mi lahko pošljete sporočilo in me povprašate katere nore gobe sem jedla. Kjerkoli in kakorkoli. Obljubim, da povem. Spoznate me pa tako: če utrujena sem prijazna, če pa sem spočita pa nisem tako zelo prijazna. Aja pa rdeče lase imam. Zdaj pa veste kaj ne?

In še nagradno vprašanje: Včeraj nisem spala s Primožem. Bo jezen?