Avtor: Peter Jenko
Hitro, varno, novo, bolj novo, zanesljivo, pametno, še bolj novo, ugodno, udobno, dobro, boljše, učinkovito, najboljše… Mar se marketinška mantra v vsej svoji zgodovini ni bila zmožna več razvijati dalje? Smo sploh zmožni naresti korak dalje in ne več dobesedno posiljevati ljudi, ne potrošnike, ampak ljudi, in jim neprestano dopovedovati, kaj potrebujejo, da ne bodo nesrečni v svojem življenju? Laganje z resnicami, kot sam pojmujem oglaševanje, z uporabo teh latentnih laži, tako nesporno usmerja družbo, njen razvoj in potrebe. Družba in način kako je ta družba urejena in po kakšnih algoritnih deluje, spodbuja to bolj ali manj očitno zavajanje in ga tudi nagrajuje s profitom.
Tem bolje zavajaš, tem večji je obseg oglaševanega izdelka. Torej, vprašanje, ki se mi na tej točki zastavlja je, do katere mere je neko zavajanje še zakonito, legitimno? To mero kaže, da pogojuje tisti, ki določa vsa ta pravila igre, igre, ki vodi v globalno vas, igro, ki bi jo že skoraj lahko poimenovali monopoli, saj je cilj globalizacije vseobsegajoča težnja po singularnosti slehernega subjekta družbene moči.
Oglas skoraj vedno vsebuje dvoje čustev, pozitivno in negativno. Če pa ne vsebuje negativnega pola, se sklepa, da ta pol občinstvo že pozna in da je del neke kolektivne zavesti. Hkratna vzpostavitev binarne opozicije se je izkazala še za kako učinkovito metodo tudi v političnem marketingu. Govorim namreč o tem, da oglas dopove človeku in mu predstavi ideal, vrednoto, da je nekaj grdo, slabo, neprijetnega vonja, da je nekaj neučinkovito, hkrati pa predstavi izdelek, ki je nasprotje vsemu temu in je poln pozitivniih lastnosti. Ta algoritem razumem za zelo nazadnjaški. Namreč to, da narediš nekaj za slabo z namenom, da bi s tem naredil nekaj dobro, družbo ne more pripeljati do nobenega napredka. In prav to je problem te, že skoraj antične diskriminatorne, marketinške mantre.
In kaj si pravzaprav želimo? Imamo svobodno voljo ali pa je vsaka naša odločitev določena že v naprej z biokemijskimi procesi v naših telesih? Odgovor tiči v odnosih med idom, egom in superegom posameznika. Da ne zabredem sedaj preveč v Freuda, naj poenostavim takole: resnično svoboden ego posameznika je pridušen z ustvarjenimi občutki strahu in utesnjenosti, saj nas oglas vedno primerja in na določen način dopoveduje superegu z dispozicijami v kolikor ne bi kupili oglaševanega izdelka. Hkrati vemo, kaj je dobro za nas, hkrati pa delujemo družbeno, torej sprejemamo odločitve v odnosu do ostalih članov družbe. Torej imamo en velik kup posameznikov, ki se le ozirajo drug na drugega in le čakajo na nekoga, da jim bo povedal, kaj naj bi bilo dobro zanje in kaj ne? Če povzamem Laibache: dobrodošli v svobodni družbi, kjer je edino vprašanje svobode le tisto, ki pogojuje vsakršnokoli obliko potrošnje!
