Avtor: Peter Pečenko
Pred približno kakšnim tednom sem se v Center odpravil na otvoritev novih prostorov neke oglaševalske agencije. Glede na situacijo, kakršna je ob petkih zvečer, sem imel kanček sreče in našel parking »iz prve« ter celo v neposredni bližini mesta dogajanja.
Event je bil zelo posrečen – dobra hrana, zastonj pijača, nor ambient. Pod vtisom celotnega večera se odpravim nazaj do mesta, kjer sem pustil svoj avto in kjer zdaj stoji nekaj na novo preoblikovanega, podobnega mojemu avtomobilu. Sprednji odbijač se z zadnjimi močmi oklepa ogrodja avta in trepeta pred mislijo, da bi padel na prekletstvo mrzlega, temnega asfalta, kamor so že omahnili razbita luč, meglenki in smernika . Pločevina na blatniku je dobila novo obliko in bi lahko delala reklamo za kakšno novo Trimovo »valovitko«. Ozrem se naokoli , nikjer žive duše. Ne morem si kaj, da ne bi pomislil na vandalizem okajenih gimnazijcev, ki so mi na svojem od-vsega-stresa sprostitvenem pohodu v avto porinili kontejner javnega podjetja in si tako ustvarili totalno nepozabno dogodivščino.
Po podrobnem ogledu pridem do zaključka. V igri so bili parkirni senzorji. Ne tisti, ki piskajo in za katere morate ob nakupu novega avtomobila doplačati zajetno vsoto denarja. V mislih imam parkirne senzorje, ki jih ima vsak avto vgrajene serijsko, ne glede na letnik izdelave. Princip delovanja je identičen. Vozniku pri bočnem parkiranju ni potrebno obračati glave, stegovati vratu ali gledati v vzratna ogledala, tako kot so ga to odvečno učili v avtošoli. Prednost slednjih je v tem, da vam prihranijo vsem dobro poznano cincanje »Ali bo šlo?«. S temi senzorji pač vedno gre. Verjetno ste že ugotovili, da gre za senzorje, ki vas z zamolklim, topim zvokom opozorijo, da brez njihove pomoči nikakor ne bi zvozili mimo. So zadnji krik tehnologije in sem jih najprej opazil le v večjih italijanskih in portugalskih mestih, toda sedaj jih premoremo tudi pri nas. Ljudje jih s pridom uporabljajo na parkiriščih nakupovalnih centrov in mi z njimi naredijo v vrata zanimive vbokline, kot da bi mi hoteli s tem povedati, da ravne, ostre linije enostavno niso več »in«, ter da se geslo letošnje avtomobilistične haute couture glasi »Zaobljeno« . Tudi študentje, ta avtomobilistični fashion police, mi na parkiriščih na Kardeljevi in v BS-u z njihovo pomočjo pridno luščijo barvo z odbijača in mi s tem sporočajo, da je bordo rdeča že dolgo iz mode.
Po nekaj dnevih lahko naredim bilanco petkove stilske preobrazbe: 160€ in dva popoldneva mojega časa sredi izpitnega obdobja (moški glas v reklami med nogometnim polčasom bi za slednje najverjetneje izustil »Neprecenljivo«).
