Avtor: Eva Pečovnik
Že v srednji šoli so nam starejši velikokrat zatrjevali, da so študentska leta najlepša leta. Najbolj brezskrbna, najbolj uživaška, takrat imaš tudi največ denarja, prostega časa, prijateljev … Takrat nisi več otrok, pa tudi povsem odrasti ti še ni potrebno. Nikoli nisem razumela, ali to govorijo samo zato, da bi nas privabili na fakultete, da se mi, mladi nadobudneži, ne bi prehitro vdali, ali pa je morda v tej oguljeni frazi vendarle nekaj resnice.
Sama v tem trenutku preživljam »najlepša leta« in moram priznati, da večina tega, s čimer so nas starši in učitelji v preteklosti spodbujali k študiju, drži. To je čas, ko se vsaj deloma postaviš na svoj noge, ko te nihče več ne kaznuje, če ne poslušaš predavanj, ko greš kdaj tudi sam v trgovino in ugotoviš, zakaj se mama pritožuje nad visokimi cenami. To je čas odraščanja, spoznavanja novega, zabavanja in tkanja nepozabnih vezi.
Moja študijska leta se počasi bližajo h koncu, jaz pa se nenehno sprašujem, kaj bom potem. Občutek, da nikakor še nisem pripravljena na resno službo, na 8- ali večurni delovnik, na plačevanje visoke najemnine za stanovanje, me spravlja v obup. Ali sploh kdaj bom? Zdi se, da sem šele zdaj, ko je študija skoraj konec, začela ceniti znanje, ki nam ga fakulteta ponuja. In to zastonj! Dejstvo je, da je konkurenca dandanes velika. Ljudje se večinoma ne zadovoljimo več z malim. Študentje moramo imeti neke nadpovprečne lastnosti, nekaj, s čimer se lahko pohvalimo in rečemo: Ja, v tem sem pa res dober! Od študentov se vedno bolj pričakuje, da so samoiniciativni, razgledani, ambiciozni, da imajo določene praktične izkušnje iz smeri, ki jo študirajo, pa da so urejeni in podobno. Biti študent, ali bolje rečeno, biti »pravi študent« je zato po eni strani tudi naporno – ni lahko študirati, delati, se dodatno izobraževati, pa še uživati in žurati obenem. Vse skupaj pač ne gre, zato se pogosto zgodi, da moramo pač eno stran zapostaviti – ali več žuraš pa manj delaš, ali obiskuješ predavanja in delaš pa manj žuraš itd. Se pa zaradi vsega tega pogosto sprašujem, če sem sploh na pravi poti, če sem sploh izkoristila vse ponujene priložnosti in potegnila iz tega časa, ki je prehitro! mineva, kar sem lahko in kar sem hotela.
In na koncu, ko pomislim, se zavem – saj to je tisto, o čemer so nam starši govorili. To je tisti čar študentskega življenja. Da ni nikoli nič vnaprej predvideno. Da živiš iz dneva v dan, da lahko živiš dokaj brezskrbno in da je to obdobje, ko je takih trenutkov največ, a kljub temu premalo. Biti študent je dandanes res manj cenjeno, kot je bilo pred leti, saj veliko več pomeni, kako se v življenju znajdeš, a kljub temu ti dejstvo, da si bil »pravi študent« odpira nove poti. Da ti zavest, da si samostojen, odrasel človek, ki zna poskrbeti zase. Da ti zavest, da si nekaj doživel. In čeprav se veliko študentov sprašuje, kaj bodo, ko bo konec tega brezskrbnega obdobja, verjamem, da se je večina od nas skozi vsa ta leta izoblikovala v prav posebne ljudi, v ljudi z bogatimi izkušnjami. Zame je med drugim taka bogata izkušnja tudi fANfARA – daje mi zavest, da se bom veliko naučila, da bom spoznala veliko dobrih ljudi in nenazadnje, da bom tudi nekaj doživela.
