Avtor: Brinceska

Leto je naokoli, ponovno sedim za mizo, tokrat baje starejša in pametnejša (hmmm, o tem bi se dalo diskutirati:)), vsekakor pa ponovno hormonsko neuravnovešena. Lani sem očitno naivno mislila (ja, bila sem mlada in neumna), da zaljubljenost pride in gre, danes pa ugotavljam da temu ni tako. Ravno nasprotno - mogoče res gre, vendar se zahrbtno vrne in udari še močneje in intenzivneje, vendar na drugačen način.

Verjetno se še vsi spomnite metuljčkov v trebuščku, bežnih pogledov, nežnih dotikov, lepih besed, toplih objemov, ko človeku naenkrat ni nič težko (pa četudi si že hodi po podočnjakih in se mora ob 00:30 usest v avto in kam odpeljat, naredit kaj zanj nemogočega)..vse je tako enostavno in brez ovir, preprosto zaljubljeno.

Tako kot sem lani naivno mislila, da zaljubljenost pride in gre, tako pravkar ugotavljam, da bo ta zaljubljenost verjetno kmalu (mogoče celo že je, samo se še tega ne zavedam) prerasla v ljubezen in to tisto tapravo, iskreno, močno, takšno, ki se je ne da prekinit – preprosto večno.

Priznam, da me je lani Boben (ta tip je pa res zlati)skoraj spravil v posteljo (ob povečanem številu zmenkov je to uspelo samo njemu), ampak sem se mu v spalnici uspešno uprla (kar ni bilo lahko) in nisem popustila pod pritiskom (kar je bilo še za malenkost težje) – to samo zato, ker sem vedla, da me čakaš in pogrešaš (tako kot sem jaz tebe) in da še nisva prišli do konca pesmi z najlepšim koncem.

…moj dotik začuti tvoje prste
prsti začutijo ljubezni zlat dotik
ustnice zardijo v barvi sreče
sreče da sva zdaj midva…

Brez zamere, ampak ljubezen takšna je lahko samo med nama, dovolim vam, da se z njo spogledujete in ji mežikate, greste 8.4 na zmenek…ampak še vedno je moja in ona to dobro ve.