Avtor: Veronika Šantej

Po osmih urah dela v službi, kjer se zahteva 110% moje angažiranosti, po pisanju powerpoint prezentacije za poslovno konferenco ter dve urnega izobraževanja na delu »Kako napraviti dobre NOVICE v medijski hiši«, pridem vsa vesela domov, da bo končno konec tega napornega dne. Zaradi boljšega občutka le odprem moj zvesti timer, kjer si zapisujem vse pomembne in manj pomembne sestanke, informacije, stvari, ki jih moram narediti in kaj vidim z velikimi črkami zapisano? »NAPIŠI BLOG« ….aaaa…never ending day…

Samo kot zvesta članica ŠSDMS-ja, bom opravila tudi to dolžnost …pa čeprav verjetno malo (beri: ZELO) utrujena.

Prejšnji teden sem razmišljala kaj pisati v današnjem blogu in na misel mi je prišla tema »prehodna obdobja«. Zakaj? Ker sem sama v tem obdobju, ker to obdobje ni lahko, ker se iščeš, padaš, se spet pobereš, ne veš katero pot prehoditi, iščeš smerokaze,…

Ljudje gremo skozi mnogo faz v življenju, nekatera so težja, druga spet lažja, vsak jih doživlja drugače. Gotovo se spominjate prve osnovnošolske dni, ko smo nestrpno čakali našo prvo učiteljico, nove sošolke/sošolce, se učili brati/pisati/računati…ni bilo lahko. Situacija se nekak ponovi v srednji šoli, le da gre za drugačne občutke, misli: bom uspel narediti srednjo šolo/maturo, bom lahko očaral sošolko/sošolca, ga bomo šli s sošolci žurat… Po srednji šoli seveda sledi fax, ki je fenomen zase in velik korak naprej. Večina študentov se v tem času osamosvoji, začne skrbeti zase, si poišče stanovanje,… Začneš razmišljati, če si se vpisal na pravi fax ali se ti bo potrebno prepisati na drugega (beri lažjega). Vendar na »naporno« študentsko življenje se kmalu navadiš: ustajanje ob 10-tih, kratka predavanja (nič ni obveznega, vsaj še po dobrem, starem nebolonjskem sistemu), kavice s kolegi, večerno žuranje in izpitno obdobje, ki jim vedno sledijo »predizpitni žuri«, »medizpitni žuri«, »poizpitni žuri«. Ja res je težko tole, študentsko življenje.

Vendar kaj sledi faxu?? Potrebno je iskati redno zaposlitev, tisto »pravo«, kjer po enem mesecu ne boš moral reči »adijo«. Se odločiti ali še vedno živeti pri starših ali se popolnoma odseliti (v poštev ne pridejo več vikendi, ko si kot študent hodil domov). Narediti korak k ustvarjenju družine: partner= ja, otroci= ne, kariera= seveda…?? Hmm..vse zmedeno. Nihče ti ne poda pravega odgovora, ker ni univerzalne rešitve. Ker ni recepta, ki nam bi bil vsem všeč.

No, prepričana sem, da mi bo Fanfara dala kak odgovor kako nadaljevati. Na projektu Fanfara spoznavam veliko novih ljudi, novih zgodb, izkušenj,… Potrebno je imeti odprte oči, poslušati drug drugega in tako izbrati svojo, najboljšo pot in prepričana sem, da je delo na Fanfari, ena izmed tistih pravih poti.

Veronika

P.S. Lahko noč!

Avtor: Peter Pečenko

Nekaj časa nazaj sem na eni izmed ljubljanskih fakultet opazil veliko svečano tablo na kateri so bila navedena večja slovenska podjetja, nad njimi pa je z velikimi črkami pisalo nekaj v smislu: »K prenovi fakultete so prispevali«. Donacija? Sponozorstvo? Znano mi je, da omenjena fakulteta tesno sodeluje z gospodarstvom in kakor kaže s tega naslova pritegne tudi del sredstev za prenovo svojih predavalnic.

Čez nekaj dni pa mi po naklučju v roke pride čtivo o tem, kako so se modernizacije in informatizacije učnega procesa lotile ameriške šole in univerze. V devetdesetih so se omenjene izobraževalne ustanove znašle na razpotju med klasičnim učbeniškim poučevanjem in modernim poučevanjem s pomočjo informacijske tehnologije. Kruta realnost kroničnega pomanjkanja sredstev v šolstvu že v predhodnih obdobjih jih je prisilila v intenzivno iskanje alternativnih virov sredtev. Slednje je na široko odprlo vrata korporacijam na področje, ki je do tedaj veljalo za eno redkih, še ne-oznamčenih »oporišč«.

V ZDA in Kanadi se na skoraj vseh univerzitetnih površinah (kolesarskih stezah, knjižnicah, klopeh, hodnikih, ki povezujejo predavalnice in celo na stojalih po kopalnicah kampusov) pojavljajo oglasne table. Podjetja, ki izdajajo kreditne kartice ter ponujajo mobilno telefonijo se potegujejo za študente od dneva, ko dobijo v roke informacijsko gradivo, do trenutka, ko prejmejo diplomo. Zadeva se pelje tako daleč, da na nekaterih univerzah študentu podelijo diplomo skupaj s kuverto, nabito polno z oglasnimi letaki.

Kot ponazoritev, kako močno je noga oglaševanja zakorakala skozi šolska vrata v Severni Ameriki je med drugimi naveden primer dveh televizijskih postaj, ki sta oblikovali približno polurni šolski televizijski program, sestavljen iz oddaj namenjenim otrokom v katerega sta vrinili dve minuti oglaševanja. S tem programom so pristopili do šol in jih prepričali v naslednji posel. Za vsakodnevno predvajanje programa v okviru pouka, lahko v zameno uporabljajo vso »donirano« opremo (televizije, slušalke) za potrebe drugih predmetov, v nekaterih primerih pa s strani televizijskih postaj dobijo celo računalnike. Številne šole so se strinjale in program so kmalu začeli predvajati, njegova posebnost pa je ta, da je predvajanje za učence obvezno, učitelji pa ne morejo spreminjati glasnosti predvajanja, zlasti ne med oglasnim blokom. Na drugi strani mreži oglaševalcem zaračunavata dvakratnik cene oglasnega prostora običajne televizijske postaje, saj imajo po zaslugi obvezne navzočnosti pri pouku, onemogočenega menjavanja kanalov in glasnosti ter dosegom 8 milijonov učencev (brez kakršnekoli erozije gledalcev, če zanemarimo odsotnosti zaradi bolezni in »špricanje«), neulovljivo konkurenčno prednost.

Avtor: Monika Habjanič

Sanjska služba. Besedna zveza, polna nasprotij, saj sta v njej združeni besedi z različnima konotacijama. Če ste mi vsaj malo podobni, ima tudi za vas beseda služba rahlo negativen prizvok, saj sama ob njej najprej pomislim na obveznost, dolžnost, na dolg in utrujajoč delovnik, nizko plačo in morda tudi zoprnega šefa. Sanjsko je po drugi strani nekaj, kar je predobro, da bi bilo resnično; torej idealno v vseh pogledih. Ja, besedna zveza, ki jo je v resničnem svetu bolj težko zaslediti, kaj šele realizirati.

Pred kakšnim mesecem dni se je na internetu pojavil oglas, v katerem državna turistična organizacija iz Queenslanda v Avstraliji ponuja t.i. The Best Job in the World, delo, ki vsebuje večino (oziroma vse) aspekte popolne službe. Idealno delovno okolje, prijetno družbo na delovnem mestu, kratek in prilagodljiv delovnik, raznolikost, zanimivost, ter seveda bajno plačo. In sicer so Avstralci pripravljeni plačati skoraj 80 tisoč evrov za nekoga, ki bo pol leta delal dvanajst ur na mesec ter opravljal razne obveznosti, kot so hranjenje želv, opazovanje kitov, pisanje oziroma snemanje videobloga in pobiranje pošte na redko naseljenem otoku, obdanim s sinje modrim morjem, poraslim z zelenim, tropskim rastlinjem, ter s kilometri belih, peščenih plaž. Služba, ki si komajda zasluži to ime, saj je veliko bolj podobna sanjskemu dopustu, kot kakšnemu resnemu delu, pa vključuje tudi bivanje v razkošni vili, ter dobro družbo, saj bodo izbranca kratkočasili prijazni domačini, na obisk pa bo lahko pripeljal tudi prijatelje. Vas je zamikalo? Niste edini, saj je na oglas odgovorilo kar 34.000 zainteresiranih iskalcev zaposlitve z vsega sveta!

Takšne službe so seveda redkost, resničnost pa je precej drugačna. Že kot študentje se v iskanju izkušenj, ki nam bodo v prihodnosti pomagale pri zaposlitvi, soočamo s službami, za katere bi težko lahko rekli, da so sanjske. Predolg delovnik, monotonost in slaba plača so le nekateri izmed razlogov, zakaj večina ljudi v delu, ki ga opravlja, ne uživa, temveč jim služba predstavlja le še dodatno obveznost več v življenju. Seveda se najdejo tudi zaposlitve, ki se v veiko pogledih približajo zgoraj opisani sanjski službi, vendar je za pridobitev takšnega dela potrebno veliko sreče, še večkrat pa veliko izkušenj in znanja, tudi neformalnega, da se v množici prijavljenih kandidatov kvalificiramo kot najboljši oziroma najbolj primerni za opravljanje dela. Zato je pomembno, da se neprestano izobražujemo in izpopolnjujemo, saj je konkurenca na tegu dela huda, sanjskih služb, v katerih lahko resnično uživamo, pa zelo malo.

Prav zaradi tega člani ŠSDMS organiziramo študentsko marketinško konferenco Fanfara. Da boste lahko vi, študentje, kot bodoči iskalci zaposlitve, pridobili nova in uporabna znanja s področja marketinga, ki vas bodo pomagala izstreliti v svet odraslih. Da boste z izkušnjami, pridobljenimi na predavanjih in delavnicah, konkurenčni na trgu delovne sile, ter boste tako imeli večje možnosti, da kdaj najdete svojo sanjsko službo.

Avtor: Blaž Bregar

To ne bo sestavek, ki bi brezbrižno delil produktivnostne modrosti in s tem omogočil interesiranemu bralcu postoriti več. Zaslužiti več. Potrošiti več. Oh, ne.

Nasprotno, govoril bo o pretirani konzumaciji. Zasvojenosti s konzumacijo informacij. Dragi sotrpini, informacijski džankiji – tam zunaj niste sami.

Tisti znani jutranji občutek v trebuhu ob 100+ neprebranih zapisih v omiljenem RSS bralniku…

Je že tako, da živimo sredi informacijske dobe in smo na lep zimski dan lahko izpostavljeni kupu podatkov in informacij, količinsko primerljivem s kupom, ki ga je povprečen pripadnik ene izmed generacij pred nami v umu premetaval celo svoje življenje. Dobre-slabe novice, komične-tragične zgodbe, aktualni komentarji in nostalgični memoari, vojne grozote in hedonistično-populistične-seks-v-mestu-z-angelino-yet-another-baby anekdote,….(avtor postane in naredi globok vdih, otežen spričo informacijskega smoga), strokovna literatura, kvazi-strokovno-poslovna literatura, skripte in zapiski, opozicijski udarci nizki.

Še bolj relevantno je to za generacijo Y, katere glavni vir informacij je že nekaj časa internet – ki je hkrati pomemben dejavnik v tej zgodbi; zelo je namreč olajšal ustvarjanje in širjenje novih vsebin, zato tudi tak naslov tega zapisa.

Oni dan sem naletel na zanimiv članek, ki je pravzaprav spodbudil moje začetno razmišljanje o tej tematiki. Konzumacija novih in neobičajnih informacij v možganih sproži kemijsko reakcijo, pri kateri se sproščajo opioidi – koren te besede že razkrije nekaj smernic o vplivu na posameznika. Skratka, počutimo se bolje, zato z raziskovanjem nadaljujemo do tolerančnega praga in nastopa zdolgočasenosti oz. miselne ležernosti, ki sledi kmalu zatem (test: http://24ur.com/ekskluziv). Takrat občutek sproščenosti izgine (ponovno referenca na trše droge – šus je popustil). Kot vsaka zasvojenost tudi ta kmalu zahteva še (se kdaj zalotite, kako preverjate e-mail vsakih 5 minut?) in krog je sklenjen.

Zares neprijetno za informacijskega odvisnika je spoznanje, da vseh informacij pač ne bo mogel prebrati in procesirati. Bolj ekonomsko podkovan pisec bi to opisal z občutkom krivde ob oportunitetnih stroških; izgubljenega zadovoljstva in priložnosti v izpuščenih informacijah (ja, tisti znani jutranji občutek v trebuhu ob 100+ neprebranih zapisih v omiljenem RSS bralniku).

Seveda se najdejo ljudje, ki se z mojo trditvijo o obstoju presežne količine informacij verjetno ne bi strinjali – več je menda bolje. Tu gre za večni razkol med kvantiteto in kvaliteto. Naj pojasnim: teorija informacij nas uči razlike med golim podatkom (kvantiteta – 20 stopinj) in izoblikovano, skozi kontekst formirano informacijo (kvaliteta - »Za ta letni čas je precej toplo.«). Trdim, da problematični konzumenti prebrane vsebine večinoma tolmačijo kot podatke, tu pa tiči tudi glavni problem te odvisnosti – kljub enormni količini podatkov nam v spominu ostane bore malo uporabnih informacij, s tem pa se tudi korist tega znanja v praksi. Z utilitarističnega vidika nam torej, karikiram, vse znanje iz biblij marketinga ne koristi, če ga ne znamo umestiti v kontekst in kritično oblikovati informacije.

Iz tega lahko deduciramo, da informacijskega džankija lahko prepoznamo tudi po tem, da informacije in znanje kopiči brez konkretno zastavljenih ciljev, misleč, da mu bo to znanje prišlo prav »nekje« v prihodnosti. Tudi vi berete knjige od platnice do platnice?

Moja osebna mantra po končanem rehabu: »manj inputa, več outputa«.

Ta zapis naj bo epitaf avtorjevi zasvojenosti (»i’m clean and off the RSS for about a month now«).

Avtor: Eva Pečovnik

Kot vsako leto, smo se nekaj dni nazaj spet srečali s prestižnimi Oskarji. Priznam, vsako leto si z veseljem pogledam prenos, predvsem zaradi vsega blišča, ki nam ga ponujajo. Pa zaradi lepih oblek ter do potankosti urejenih zvezdnic in zvezdnikov.

Je že tako, da so ZDA, L.A. in nenazadnje Hollywood, za večino od nas še vedno drugi svet. Nemogoče si je predstavljati življenje zvezdnikov in zvezdnic. Nekateri jih doživljajo kot povsem navadne ljudi, spet drugi menijo, da se zaradi načina življenja v katerega so ujeti, nikakor ne morejo primerjati z »navadnimi smrtniki«. To so osebe, ki jim je namenjena večja pozornost in večje občudovanje kot ostalim. Prav tako pa imajo te osebe tudi večjo moč in vpliv.

Vsekakor je dejstvo, da se vloga pravih zvezdnikov vse bolj uveljavlja v procesu tržnega komuniciranja. Zvezda se s svojo prepoznavnostjo, lastnostmi in vplivom, ki ga doseže, vse bolj uveljavlja kot blagovna znamka. In kot blagovna znamka lahko vpliva na všečnost storitve, na prenos sporočila ali na nakup izdelka.

V ta namen zvezdnice in zvezdniki oglašujejo za prestižne kozmetične hiše, ki so merilo kvalitete in dobrega okusa. K zvezdništvu tako sodijo tudi njihove lastne blagovne znamke in parfumi. Vse pogosteje se zvezdnice, kot so Britney Spears, Christina Aguilera ali Jennifer Lopez, pojavljajo v oglasih za parfume, ki jim posodijo (ali bolje rečeno prodajo) svoje ime. Ali na primer drage obleke priznanih modnih kreatorjev… Tudi njih so med zvezde dvignile prav »zvezde«. Kot primer vzemimo doslej dokaj neznanega mladega kreatorja Jasona Wuja, katerega kreacijo, belo obleko iz šifona, je na inavguraciji nosila Michelle Obama. Verjamem, da se ta mladi kreator od takrat naprej kar otepa naročil, Michelle Obama pa velja za novo modno ikono.

Uporaba zvezdnikov v tržno-komunikacijskem svetu je v tujini že praksa, pri nas pa se to šele uveljavlja. Res pa je, da v Sloveniji pojavljanje znane osebnosti - iz naše podalpske dežele - v oglasu, niti nima tako pozitivnega učinka. Ali pa redko. Oglas in zvezdnik morata biti povezana, skladna, kar pa se v oglaševalskem svetu pri nas redko dogaja. Seveda obstajajo tudi izjeme, tega ne moremo reči, ampak hm… V tem trenutku mi ne pade na pamet nobena. Slovenija je pač premajhna, da bi obstajalo neko pravo zvezdništvo ali zvezdniški sistem.

Kakorkoli, da se vrnem na začetek. Oskarji in zvezdništvo me zaradi oddaljenosti, popolnosti, elite, nedosegljivosti in vseh idealov, ki jih reproducirajo, vedno znova prevzameta. Tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. In ko v mojih mislih zmagajo tiste pozitivne lastnosti zvezdništva, se potolažim s stavkom, ki ga je nekoč izrekel Brad Pitt: »Fame is a bitch, man.«

Avtor: Mak Kordić

Vsi poznamo spletne strani - naštejemo jih sigurno 10 ali več kar iz glave: stric Google, mama Mat’kurja, filmar Youtube … Vsi jih uporabljamo dan za dnem, uro za uro, ob tem pa se nihče ne vpraša, kako vse to deluje in kdo oz. kaj stoji za tem. Vsaj dokler ne ugotovimo, da potrebujemo spletno stran bodisi predstavitveno za podjetje ali pa osebno za blog, vseeno. Šele takrat začnemo malce brskati in ugotovimo, da je to precej zapleteno: neke kode je treba pisati, kupiti domeno, nastaviti strežnik, joj o joj.

Naslednji korak je za 99% ljudi enak, poiščejo strokovnjaka in upajo na najbolje. Ljudje smo zelo dovzetna bitja in takoj, ko vstopite v pisarno spletne agencije ali podjetja za izdelavo spletnih strani, ti ljudje zavohajo vaše neznanje in če niso dobrega srca (kar ponavadi niso) se vam ne obeta nič dobrega. Sprva vas še malce potipajo, uporabijo kakšno besedo kot so CSS in HTML in če vidijo, da ne trzate na te besede, ste njihovi. Kar sledi je še kopica strokovnih izrazov, ki jih prvič slišite, karkoli vprašate, vam odgovorijo, da se da, vendar je zapleteno in bo vzelo ure in ure programerskega časa. Ob izhodu iz pisarne ste nasmejani, kajti cena, ki ste jo dobili je sicer visoka, a vam je strokovnjak zatrdil, da ste še poceni skoz prišli.

Dragi ljudje, apeliram na vas, da se izognete tem ustaljenim silnicam in se pred obiskom takšnega strokovnjaka prej malce pozanimate, preučite kakšno stvar ali pa najlažje, da povabite na razgovor nekoga, ki je malce bolj podkovan kot vi in vam bo znal svetovati. Prihranil vam bom veliko denarja pa še boljšo stran boste dobili.

Seveda pa niso vsa podjetja takšna, obstaja veliko takšnih, ki vam bodo svetovala po njihovih najboljših močeh, da boste dobili to, kar hočete in za najbolj primerno ceno.

Izkoristite fANfARO, da se naučite nekaj novega, da boste bolj samozavestni in da vas ne bodo izkoriščali.

If you think education is expensive, try ignorance. - Andy McIntyre in Derek Bok

Avtor: Laura Kranjc

Včeraj me je pot zanesla v dve knjižnici. Najprej v splošno, po knjige za dušo. Nič ni lepšega kot pohajati med policami, božati platnice – stare, zguljene, bleščeče, nove. Knjige dišijo – nove, sveže imajo tisti značilni vojn svežih štručk iz tiskarske pekarne, starejše plemeniti vonj neštetih rok in situacij, prežet z izkušnjami in modrostmi. Kakor koli, tu sem iskala nekaj zase, da zbežim od tega norega sveta, da uidem v fiktivni svet.

Zatem me je fant odvlekel še v CTK. Priznam, v njej sem bila točno dvakrat (obakrat zaradi njega). Iskala sva nekaj o piezo senzorjih (to je neka znanost o elektrotehniki in eksperimentalnih metodah, če začnem razpletat o tem kaj ti dejansko so, bodo same neresnice prišle ven izpod moje tipkovnice). Začnem se dolgočasiti, ker ničesar ne razumem, zato odidem na sprehod. O moj bog, koliko knjig, enciklopedij, priročnikov, znanstvenih publikacij! In kakšne teme in vede – medicina, elektrotehnika, informatika, strojništvo, astronomija … Kar malo se mi je zvrtelo od vsega. Najbolj fascinantno pa se mi je zazdelo to, koliko znanja, informacij, raziskanih problemov in področji leži v teh knjigah, o katerih se meni, enemu majhnemu osebku, niti ne sanja. Ok, si mislim, Laura, vsega ti pa res ni treba vedeti. Vseeno potegnem ven veliko enciklopedijo o vesolju – prevedeno v slovenščino seveda. In berem in se čudim.

Po poti domov razmišljam o tem, kako veliko dandanes povprečen človek ve. Veliko več kot le nekaj let nazaj. Vseeno nas večina hoče vedeti več, lovimo nove informacije in nova znanja. Malo za res, malo kar tako, ker nas kaj zanima. Kako torej vedeti več? Kje izvedeti nekaj novega, uporabnega, zanimivega? Ok, največkrat je to neka vrsta formalnega izobraževanja = študij. Kaj pa če ti študij ni dovolj? Kam potem? Na internet, v knjige, v članke? Tudi pogovarjanje je lahko neke vrste izobraževanje. Če se izobražuješ to ne pomeni le mukotrpnega sedenja za bukvami, dolgimi dvesto enaindvajset strani. Lahko se imaš prav fajn. In kje se bomo lahko izobraževali in imeli fajn hkrati? Izvedeli veliko novega, uporabnega, zanimivega? Ja na fANfARI! Naša-vaša konferenca ne bo kar tako, za malo sedet in poslušat, ampak bo veliko več! V tistem dnevu se bomo skupaj učili in čudili, smejali in klepetali, spogledovali in spoznavali, sedeli in plesali, jedli in pili, -li in -li … (dopolnjuj glede na lastne želje in potrebe). Torej poskrbi, da ne bodo strani in poglavja letošnje fANfARE zate ostala velika neznanka, saj se nekaj tako velikega kot bo fANfARA 09 ne da v celoti uskladiščiti na police in v splet.

Avtor: Stella Korošec

Hrepenim po občutku nemoči ob pospešenem srčnem utripu in nenavadnem vznemirjenju v želodcu. Že bežen pogled in kretnja sta lahko dovolj, da se zbudi strast. Srce v hipu podivja, dlani se potijo, obraz pordi, pojavita se tresenje in vročica po vsem telesu. Nevidna sila mi zmeša glavo in še zadnja trezna misel izgine.

Karkoli se mi je še dva dni nazaj zdelo samoumevno in logično, kar naenkrat postane megleno. Ne vem več kaj je prav in kaj narobe, kako reagirati, se prilagoditi in nadzirati samo sebe. Zato se prepustim. Prepustim občutkom, za katere sem že skoraj pozabila, da obstajajo in neham razmišljati. Nočem vedeti kaj delam narobe in na kaj bi morala paziti preden se zaljubim. Ne verjamem v »nasvete in navodila za srečno ljubezen«, kaj smemo početi na prvem zmenku in koliko dni kasneje se ne smemo oglasiti na telefon, ker se moramo delati zasedene in nedosegljive. Tega preprosto ne zmorem, sploh pa ne vidim smisla v tem.

Najlepši del zaljubljenosti je nov pogled na svet, ki ji sledi. Vsi temni oblaki izginejo, slabe lastnosti na drugi osebi ne obstajajo, vsakršen pomislek se najkasneje ob naslednji omami razblini. Prebedim vse noči, a kljub temu čez dan sijem od energije, zraven pa sem še odporna proti vsakršni obliki stresa ali bolezni. In nasmeh na obrazu kar ne izgine…

Poljubi, dotiki in objemi me vsakič znova popeljejo daleč stran. Tja kjer sem lahko srečna brez očitkov drugih in kjer se počutim varno in (za)ljubljeno. Tega občutka nočem izgubiti nikoli, nenehno hočem biti zaljubljena in pijana od sreče. Pa vendar ni tako enostavno, ker resnično vidim šele takrat, ko omama mine. Potem se zaljubim znova.

Zaljubljena vsak dan
včeraj sonce, danes napol spakiran kovček, jutri fANfARA.

Avtor: Matic Prosen

V enem izmed člankov sem enkrat zasledil zanimivo primerjavo marketinga z nogometom. Kadar smo udobno nameščeni pred televizijskim ekranom, smo vsi strokovnjaki za igro. Ko pa enkrat pristanemo na igrišču, se v večini primerov zadeve kar pošteno zakomplicirajo. Igrišče postane naenkrat ogromno, število igralcev nepregledno, žoga pa nikakor noče tja, kamor jo želimo poslati. Če seveda sploh pridemo do nje. Povsem utemeljena je primerjava z našim odnosom do marketinga. Na papirju je vse v najlepšem redu (ali tudi ne), v razvnetem in dinamičnem poslovnem okolju pa kaj kmalu ugotovimo da ni tako, saj ima okolje ali bolje, trg, v vsakem trenutku pripravljeno presenečenje ali dva. Samoumevno je, da bodo preživeli le tisti najbolj sposobni in fleksibilni, ki bodo sposobni prilagajati se spremembam, s katerimi se srečujejo. Kot nogometna ekipa, kajne?

Organizacija, pa naj gre za podjetnika, korporacijo, javno ustanovo ali klub, ki si zagotavlja preživetje in razvoj z menjavanjem svojih izdelkov ali storitev ni samozadostna, temveč je še kako soodvisna od okolja, v katerem deluje. In prav aktivnosti marketinga, skušajo reagirati ali aktivno vplivati na razmere na igrišču. Odličen izdelek sam po sebi nikakor ni zagotovilo za uspeh.

Odgovorov na vprašanje kaj natanko je marketing, je verjetno ravno toliko, kolikor je ljudi, ki so o tem razmišljali. Priznani teoretik, lahko bi mu rekli tudi oče marketinga, Philip Kotler, definira marketing kot: »Družbeni in upravljavski proces, s katerim organizacije in posamezniki dobijo, kar potrebujejo in želijo, tako da ustvarijo, ponudijo in medsebojno zamenjujejo izdelke, ki imajo vrednost« (Kotler, 1998, 6).

Marketing je torej akcija. Je razumevanje odjemalcev. Je usklajena, sinergična celota vsega kar organizacija na trgu počne. Je ciljno delovanje z namenom načrtovanja, organizacije in učinkovitega vodenja aktivnosti, ki v končni fazi skušajo ustvarjati določeno vedenje ciljnih skupin oz. zadovoljiti njihove potrebe. Beseda marketing je mnogokrat zlorabljena in neprimerno uporabljena beseda. Večina ljudi jo razume le kot aktivnosti oglaševanja in agresivne prodaje, pa čeprav predstavljata le delček vseh aktivnosti.

Organizacija marketinške aktivnosti navadno kombinira v instrumentalni splet, ki ga običajno imenujemo marketing miks oz. marketinški splet in po verjetno najbolj razširjeni McCarthyjevi (1964) klasifikaciji 4P-jev vsebuje aktivnosti managementa izdelkov iz marketinških vidikov (design, embalaža, znamka, kakovost, image, asortiment, itd.), marketinškega komuniciranja (oglaševanje, pospeševanje prodaje in nabave, odnosi z javnostmi, komunikacija med deležniki, itd.), cenovnega pozicioniranja (prodajna in nabavna cena, plačilni pogoji, pogoji dostave, dodatne storitve, garancije, itd.) in managementa prodajnih poti izdelkov, ki ga radi poenostavimo kar z marketingom na nabavnem in prodajnem področju. Seveda je ta klasični »4P« do današnjih dni zaradi diferenciranja izdelkov, segmentiranja trgov in naraščanja inovacijske sestavine obojih, doživel vrsto revizij in vsebinskih popravkov. Kot primer, Baumgartner (1991) predlaga klasifikacijo »15P«. A kakorkoli, ne glede na to, ali obravnavamo marketinški splet kot spet štirih ali več elementov (velikokrat pa je namreč mogoče večje število elementov konceptualno skrčiti na obstoječi »4P«), je vsekakor nujno potrebno tem elementom dati novo vsebino, ki jo zahteva in prinaša današnje poslovno okolje, saj izdelek že dolgo ni več zgolj skupek materialnih značilnosti, ampak v procesu dematerializacije in razblagovljenja postajajo vse bolj pomembne njegove inovacijske, servisne, informacijske in psihološke sestavine (Dubrovski, 2006). Marketinški splet razumemo kot taktično komponento marketinške strategije, naravnano konkretno na udejanjanje predhodno opredeljenih strateških ciljev in aktivnosti marketinga ali mogoče bolje, kar celotne organizacije. Strateški del marketinga predstavlja nekakšno osnovo za kasnejše odločanje na ravneh marketinškega spleta, so namreč odločitvena področja ključnega pomena, ki se lotevajo in nanašajo na ustvarjanje tržno-menjalnih odnosov, ter na pogoje, ki so potrebni za ustvarjanje teh odnosov. Seveda je to osnova za doseganje konkurenčnih prednosti. Poudarimo pa, da ne smemo obravnavati aktivnosti marketinškega spleta in njegovih sestavin togo oz. zgolj v taktično-operativnem pomenu. Marsikatera izmed aktivnosti marketinškega spleta ima v dani konstelaciji lahko tudi strateški oz. življenjsko pomembni pomen za preživetje in razvoj izvajalca marketinga (Snoj in Gabrijan, 2007). Kot primer lahko vzamemo odnose z javnostmi v primeru krize organizacije.

Glede na različna možna gibanja v okolju in znotraj organizacije, je koristno pripraviti več alternativnih marketinških spletov. S tem je omogočeno pravočasno uspešno in učinkovito delovanje in reagiranje na spremembe z izbiro najustreznejšega marketinškega spleta za posamezen ciljni trg, pri čemer naj bi upoštevali predvsem razmerja med potrebnimi resursi in pričakovanimi učinki (Snoj in Gabrijan, 2007).

Kadar je govora o marketinškem spletu in nasploh izrazitemu marketinškemu delovanju, je vredno poudariti, da lahko tovrstno udejstvovanje organizaciji ključno doprinese k dosegi naslednjih ciljev (nekaj povzeto po Meffert, 1978, 519):

- zagotovitvi rasti organizacije
- razpršitvi rizika in težnja k zanesljivosti
- zagotovitvi primerne stopnje pokritja (rentabilnost)
- zaposlitvi prostih kapacitet
- povečanju goodwilla organizacije
- izboljšanju konkurenčnega položaja
- racionalizaciji temeljnega procesa
- doseganju finančnih ciljev
- prilagajanju razmeram na trgu
- povečevanje prostorskih, časovnih, kakovostnih in drugih koristi

Za odločanje pri tovrstnih aktivnostih potrebuje organizacija tudi informacijsko osnovo, zato kot pomemben del štejemo tudi ustvarjanje informacij za potrebe marketinga oz. marketinško raziskovanje (kot del strateškega marketinga tudi strateška analiza in diagnoza).

O marketingu ni smiselno govoriti, če ne gre za celoto omenjenih aktivnosti. Kadar so namreč tovrstne aktivnosti med seboj relativno nepovezane in neusklajene, jih naj nebi poimenovali kot marketinške. V takih primerih imamo opravka s posameznimi aktivnostmi nabave, prodaje, oglaševanja, razvoja, skadiščenja, raziskovanja, distribucije, itd.. Kot nogometna ekipa, ki potrebuje usklajeno delovanje.

Z ustreznimi sodili je možno meriti tudi učinkovitost in uspešnost marketinga. Učinkovitost se odraža skozi rast prodaje, vrednost prodaje, tržni delež, medtem ko so faktorji uspešnosti ugoden image, zaznana vrednost izdelka, stopnja zadovoljstva in lojalnosti, profit, ipd.

Če sem na začetku zapisa govoril o primerjavi z nogometom, jo lahko zopet izpostavim na tem mestu. Velja namreč, da je kljub relativno visoki osveščenosti, dostopnosti marketinških znanj, in v končni fazi, tudi količini že izdelanega ali bodočega marketinškega kadra, uporaba celostnih marketinških aktivnosti v slovenskem podjetniškem (ali celo širše) področju relativno nizka. Prav to je v nezanemarljivem številu primerov verjetno eden izmed razlogov za težave ali celo (pre)zgodnjo smrt mladega podjetja. Pri pisanju poslovnega načrta se marketingu ne posvetimo dovolj, ali pa nanj celo pozabimo. Učinkovit marketing je nedvomno osnova vsakega uspešnega poslovanja. Aktivno delovanje v poslovnem okolju naj ne bo podobno gledanju nogometa po televiziji.

Marketing je kot gorivo, vse ostalo pa motor uspeha. Brez goriva se motor zagotovo ustavi.

Naj bo torej tudi letošnja fANfARA vaša bencinska črpalka.

Avtor: Špela Sedej

Prejšnjič je prijateljica pekla pecivo in mi tako, kot ona zna, povedala da znam biti preveč vihrava in udarna. ‘S svojimi idejami ravnaj tako kot jaz s pecivom…’ se je glasil nauk. Seveda sem najprej pomislila na končno dejanje, torej, naj ideje pojem v velikih količinah kot ponavadi naredim s pecivom? Pomoje to ni to, kar mi je hotela povedati, kajne.
Najprej naj preverim, če imam vse ’sestavine’, ki bi jih potrebovala, potem ko zmešam ‘koncept’ in ga ulijem v ’smiselno’ celoto, ga položim v pečico, na nizke temperature, naj se peče počasi vendar zagotovo.

Ob vsem sem se zamislila o nekem dogajanju v aprilu, neka konfernca, mislim, da ste že slišali, celo najglasnješa naj bi bila, je to fffff? Kakopak! Verjetno vas zanima kaj naša programska ekipa počenja in nikakor še ne izda programa za letošnjo študentsko marketinško konferenco… Kar lahko povem je, da je idej polno in da bomo poskrbeli za prikaz več podpomenk marketinga. Sedaj so teme še v ‘pečici’ in počasi pridobivajo na okusu ter vonju po ravno prav sladkem. Tanja, Blaž, Primož in jaz smo pod budnim očesom našega Brincelja (beri: Brina), saj ona poskrbi, da vse ideje pridejo na toplo in se počasi pečejo.

Naša najbolj ‘zrela’ članica skrbi, da ne pozabimo na ljudi, ki niso čistokrvni študenti marketinga, predsednik naša razmišljanja razburka s kakšnim ravno pravšnjim provokacijskim komentarjem, blaž je bolj v raziskovalnih vodah in poudarja to plat, jaz povem nekaj stvari za res, nekaj pa tudi za šalo, pa čeprav po ‘idrsko’, brina pa skrbi za dobro koordinacijo in iskanje kompromisov.
Zdaj pa recite, da nismo odlična ekipca.
Pa še program vam bomo pripravili, da bo kar za pojest