Roki - bi lahko brez njih?!
Sončen dan. Sprehod po Tivoliju. Posloven moški kriči v mobitel, da je rok v torek. Nedaleč stran srednješolec tarna prijatelju, da mora oddati poročilo do enih. Noseča mladenka razlaga starejši gospe kdaj ima rok. Nakar zagledam sključenega starca, tam na klopci, ki le gleda v daljavo. Zdi se, da čaka. Vsak pa nekam hiti in se mudi, on pa se je ustavil.
Skozi misli mi je švignilo, da v bistvu ničesar ne naredimo brez nekega roka, brez časovne linije, ki nas priganja k storjenemu. Zakaj človek potrebuje rok, da se neke stvari sploh loti? Je to res motivacija, nek tihi ‘priganjalček’, ki nas žene naprej ali zgolj neko nujno zlo, brez katerega ne moramo delati? Sama bi se strinjala, da je tisto tapravo ‘mineštra’ vsakega po malo. Tudi če se ozrem v naravo, vse deluje po nekih določenih rokih, od menjave letnih časov do dozorevanja mladičev v odrasle.
Človek to potrebuje, saj daje občutek varnosti in zadoščenja, da je nekaj dosegel. V našem jeziku beseda sama nima takega pomena kot v angleščini, ki kot dead-line vsebuje besedo s tako mračno konotacijo. Torej, roki so tisti od katerih je odvisno kako bo naše življenje potekalo. Sliši se radikalno, vendar tako je. Sicer pa mi ni še uspelo ugotoviti v čemu je tista čarobnost rokov, ko človek čaka in čaka ter naredi vse tik pred zdajci…
V kolikor vas zanima starec na klopci, je ves čas mojega razmišljanja strmel v prazno, ko sem ga vprašala, kaj opazuje. Retorično je odvrnil: ‘Kaj bi se zgodilo, če bi se vsi le za hip ustavili?’
Tukaj pa prepuščam domišljiji svojo pot…
Špela S.
Tags: fanfara, festival, konferenca, marketing, marketinška konferenca
